Rodil se je 13. marca 1937. Diplomiral je iz astronomije na FNT Univerze v Ljubljani. Bil je profesor matematike in fizike na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani ter Železniški srednji šoli v Ljubljani, strokovni sodelavec za astronomijo na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Golovec v Ljubljani, profesor matematike in fizike na Železniški srednji šoli v Ljubljani, pedagoški svetovalec-urednik matematičnih učbenikov na Zavodu SRS za šolstvo v Ljubljani in se leta 1993 upokojil.
Objavlja strokovne in poljudne astronomske prispevke izključno v slovenskem jeziku. Ukvarja se tudi z zgodovino astronomije, nebesnim izrazjem (nomenklaturo) in astronomskim izrazoslovjem (terminologijo). S pisanjem člankov, poljudnimi predavanji in strokovnimi delavnicami popularizira astronomijo. Skoraj vse svoje knjige je sam uredil, tako da deluje tudi kot urednik.
Gradivo (444):
Kakor Sonce tudi velika večina zvezd vzhaja, se nato giblje po nebu in zahaja. Zvezde so točkasta nebesna svetila. Zato v hipu vzidejo in v hipu tudi zaidejo. Sonce ni točkasto, ampak razsežno svetilo, na nebu se nam prikazuje kot svetla okrogla ploskvica (svetel krogec). Zato na primer ne zaide v hipu, ampak nekaj časa zahaja, šele nato zaide. Najprej se Sonce dotakne obzorja s svojim spodnjim robom, nato leze za obzorje (zahaja) in ko se dotakne obzorja s svojim zgornjim robom končno izgine za obzorje, zaide. Večkrat se vprašamo, koliko časa zahaja Sonce za goro, oddaljeno streho hiše, za morsko gladino. Oglejmo si idealni primer, koliko časa zahaja Sonce pri nas za vodoravno ravnino, to je za morsko gladino. Lahko sicer gremo v Portorož in čas zahajanja Sonca za morsko gladino tam izmerimo. A tega ne bomo storili. Bomo to kar tukaj izračunali. Kar velja za zahajanje Sonca, velja tudi za vzhajanje. Čas zahajanja in čas vzhajanja Sonca za vodoravno obzorje sta v istem kraju seveda enaka. V spisu bomo obravnavali čas zahajanja Sonca.