Rodil se je 13. marca 1937. Diplomiral je iz astronomije na FNT Univerze v Ljubljani. Bil je profesor matematike in fizike na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani ter Železniški srednji šoli v Ljubljani, strokovni sodelavec za astronomijo na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Golovec v Ljubljani, profesor matematike in fizike na Železniški srednji šoli v Ljubljani, pedagoški svetovalec-urednik matematičnih učbenikov na Zavodu SRS za šolstvo v Ljubljani in se leta 1993 upokojil.
Objavlja strokovne in poljudne astronomske prispevke izključno v slovenskem jeziku. Ukvarja se tudi z zgodovino astronomije, nebesnim izrazjem (nomenklaturo) in astronomskim izrazoslovjem (terminologijo). S pisanjem člankov, poljudnimi predavanji in strokovnimi delavnicami popularizira astronomijo. Skoraj vse svoje knjige je sam uredil, tako da deluje tudi kot urednik.
Gradivo (444):
Francoski naravoslovec in izumitelj Georges Louis Buffon (1707–1788) je
leta 1747 zapisal, da je zgodba o Arhimedovih zažigalnih zrcalih med najbolj znanimi in tudi zanimivimi v zgodovini izumov. Arhimed naj bi izumil zrcalo (zrcala), ki naj bi ga uporabil pri obrambi svoje domovine (mesta Sirakuze). Nekateri zgodovinopisci omenjajo, da naj bi “usmeril sončni ogenj” na sovražnikove, tj. rimske ladje, ki so oblegale mesto, in jih spremenil v pepel.
V resničnost te zgodovinske pripovedi niso dvomili poldrugo tisočletje. Danes o njej zelo, zelo dvomimo (gl. konec članka). Nekateri celo mislijo, da gre za prvovrstno ali pretirano domišljijo, za izmišljeno zgodbo, za legendo o Arhimedu. Filozof, matematik in fizik Rene Descartes (1596–1650) je prvi povsem ovrgel možnost takega izuma in njegove uporabe v Arhimedovem času.
Poglejmo, kaj in kako so v zgodovini pisali o Arhimedovih zrcalih oziroma, kot so tudi rekli, o gorečih polenih, s katerimi naj bi Arhimed sežgal rimske ladje. To pišem drugič, malo skrajšano in popravljeno.
Pišem kot Relata refero.