Povezava do Dokumetarnega filma o Knjižnici Antona Tomaža Linharta Radovljica.

“SNUJMO BRALNA DRUŠTVA!”
O BRALNIH DRUŠTVIH, ČITALNICAH IN KNJIŽNICAH NA RADOVLJIŠKEM OBMOČJU V OBDOBJU 1845-1945

1 Uvod

Konec 18. in v 19. stoletju so se najprej v Zahodni Evropi, nato pa tudi drugod po svetu začele kazati posledice gospodarskih in družbenih sprememb, znanstvenih odkritij in vse hitrejšega razvoja komunikacij. Velika dinastična kraljestva, ki jih je v Evropi kot sveti jezik povezovala latinščina, so se pričela cepiti in razpadati na manjše teritorialne enote, ki so se pod vplivom delovanja nacionalističnih ideologij postopoma preoblikovale v nacionalne države. Ameriški raziskovalec Benedict Anderson je v svoji študiji o izvoru in širjenju nacionalizma (Imagined Communities, 1983) dokazal, da obstaja povezava med nacijo kot zgodovinskim družbenim pojavom in razmahom tiskanih medijev – zlasti časnikov – v dobi kapitalizma.1 S slovenskim prevodom Andersonove knjige sem se seznanil prav v času, ko sem za Radovljiški zbornik 2000 pripravljal članek o branju, bralnih društvih, čitalnicah in knjižnicah na radovljiškem območju.2 Podatki, ki sem jih zbral pri pripravi omenjenega članka, govorijo v prid tezi B. Andersona, da je razmah tiskarskega kapitalizma omogočil dokončni vzpon domačih tiskanih jezikov in razvoj nacionalne zavesti.3 V pričujočem prispevku sem skušal orisati, kako se je ta globalni zgodovinski proces odražal v Radovljici in njeni okolici, ki je ozemeljsko majho, a glede na število naročnikov Bleiweisovih Novic in Mohorjevih knjig kulturnozgodovinsko dokaj reprezentativno območje Slovenije.

2 Naročniki Bleiweisovih Novic v letu 1845

Dr. Jože Vogrinc, pisec spremne besede k slovenski izdaji knjige B. Andersona Zamišljene skupnosti, je takole povzel izhodiščno idejo njenega avtorja: “V dobi kapitalizma je tisk bralcem omogočil, da so si sami sebe lahko zamišljali kot pripadnike iste skupnosti z neznanci onkraj meja lokalne skupnosti in sorodstvene skupine. Dnevni časopis jim je predočil eksistenco njim podobnih ali enakih ne le kot pripadnike iste jezikovne skupnosti, pač pa kot hkrati vsak v svoji zasebnosti beroče iste besede o istih skupnih, javnih zadevah.” 4 Leta 1843 so v Ljubljani začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal dr. Janez Bleiweis. Po Vodnikovih Lublanskih novicah (1797-1800) je bil to šele drugi slovenski časopis in prvi poljudnostrokovni časopis na Slovenskem. Bleiweisove Novice so bile po svoji razširjenosti in vlogi v slovenskem kulturnem in političnem življenju kar nekaj desetletij osrednji slovenski časopis (izhajale so do leta 1902). Prvi trije letniki Novic imajo na koncu dodan seznam z imeni naročnikov (deležnikov). Zgodovinar dr. Franc Rozman je na podlagi takega seznama analiziral socialno strukturo naročnikov v letu 1845. Seznam obsega 1151 naročnikov, od katerih jih je Rozman klasificiral 1132, 19 pa jih je ostalo nerešenih. Največ naročnikov je bilo v Ljubljani – skoraj tretjina naročnikov s Kranjske in desetina vseh. Med deželami je bilo največ naročnikov na Kranjskem (50,90 %), sledi Slov. Štajerska (16,24 %), Primorska (15,45 %) in Slov. Koroška (4,25 %). V Prekmurju ni bilo naročnikov, v Beneški Sloveniji je bil le eden, precej pa so bile Novice razširjene v neslovenskih deželah (skupaj 8,86 %), zlasti v Istri, Vojni krajini, Slavoniji in v Zagrebu, 2 izvoda pa sta šla celo v Severno Ameriko. Na Kranjskem je bilo največ naročnikov iz sodnega okraja Ljubljana mesto – 118, v sodnem okraju, ki je obsegal ljubljansko okolico, je bilo 59 naročnikov in v sodnem okraju Kranj 54 naročnikov. Na uglednem četrtem mestu na Kranjskem in na petem v celoti je bil sodni okraj Radovljica s 43 naročniki; pred Kamnikom s 36 in Novim mestom s 27 naročniki. Poleg sodnih okrajev Lj. mesto, Lj. okolica in Kranj je imel več naročnikov kot radovljiški sodni okraj le še sodni okraj Celje – 63; manj naročnikov pa npr. sodni okraji Trst – 42, Gorica – 36, Postojna – 22, Maribor – 20 in Ptuj – 13. Zgovoren je tudi podatek, da je celotna Slov. Koroška imela le 5 naročnikov Novic več kot sodni okraj Radovljica.5 Iz radovljiškega sodnega okraja je bilo od 43 naročnikov Novic 17 duhovnikov (39,5 % od vseh naročnikov), 8 obrtnikov (18,6 %), 6 kmečkih posestnikov (13,9 %), 4 uradniki (9,3 %), 2 trgovca (4,7 %), 2 učitelja (4,7 %) in 1 meščan (2,3 %), za 3 naročnike pa se ni dalo ugotoviti socialnega statusa (7,0 %).6

3 Radovljiška čitalnica v letu 1848

Z letom 1848, ki je bilo za vse srednjeevropske narode izjemno pomembna zgodovinska prelomnica, se je za slovenski narod zaključila doba jezikovnega in literarnega preroda, katere največji idejni dosežek je bil Linhartov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. S tem delom je bila prvič uveljavljena slovenska zgodovinska koncepcija, tj. proučevanje in obravnavanje zgodovine Slovencev kot narodnostne celote. Težišče družbenega dogajanja se je pri Slovencih le postopoma prenašalo iz literature v politiko. Politično življenje se je sprva odvijalo v okviru čitalnic oz. bralnih društev in tako je bilo tudi v Radovljici in okolici. Zgodovinar Josip Apih je leta 1888 v svojem delu o Slovencih v letu 1848 zapisal: “… v Radoljci n. pr. se je osnoval nekak slovenski klub, ki se je bavil z učenjem slovenščine in z agitacijo zoper volitve v Frankobrod, ktere so v tem okraji, delu volilnega okraja kranjskega, istinito i zaprečili. Čitali so v Radoljci slovenske novine, nosili slovenske trakove in pri Lovru Pintarji se učili slovenščine.”7 Čeprav je dr. Josip Mal v Zgodovini slovenskega naroda (1929) Apihov “slovenski klub” že opredelil kot bralno društvo, je šele dr. Stane Granda v Radovljiškem zborniku 1995 izčrpneje opisal in znanstveno ovrednotil delovanje radovljiške čitalnice v letih 1848-49.8.

Dopisnik časopisa Slovenija je oktobra 1848 takole opisal dogajanje v čitalnici: “V bravnico (podčrtal JS) pride Radolčan, in bere nemške, še več pa slovenske in slavjanske časopise. Tam se tudi zberejo trikrat v teden vsi uradniki kantonske komisije in drugi za naš materni jezik vneti domorodci, gospod Lovre Pintar (Slava mu) uči mili glas slovenskega jezika. In tako dan ne zgine nobeden, kjer bi ne prepevali “Živi, živi, duh slavjanski” in urno pobegne nemškutar, ker taciga slišati ne more.”9Osnovni namen čitalnice je bil, da bi s pomočjo denarnih prispevkov članov plačevali naročene časopise in se tako seznanjali z dogajanji doma in po svetu. Uradniki so brali časopise že zjutraj, preden so začeli s službo, saj je bila čitalnica odprta ves dan, časopis Laibacher Zeitung pa je prihajal iz Ljubljane šele okoli osme ure zvečer. Branje časopisov je sprožalo številne komentarje in besedne dvoboje, ki so bili še posebej burni ob izbruhu vstaje na Dunaju oktobra 1848. Zgodovinar Stane Granda domneva, da je v radovljiški čitalnici prevladovalo slovensko razpoloženje, saj se poročila o nacionalni nestrpnosti niso ohranila. V Kropi so imeli nasprotniki Slovencev nekoliko več poguma, saj nekateri niso hoteli sodelovati pri praznovanju uradne potrditve kranjskih barv. Dr. Granda je prvi opozoril na poročilo v časopisu Slovenija, iz katerega je razvidno, da so leta 1848 verjetno po radovljiškem zgledu ustanovili tudi slovensko društvo oz. čitalnico v Kropi. V prostorih čitalnice, kjer so se shajali vsako nedeljo, so hranili in brali vse tedanje slovenske časopise, razpravljali o aktualnih razmerah, prepevali domoljubne pesmi in “vnemali serca za mogočno Slovenijo, našo premilo domovino”.10 Razen omenjenega zapisa v Sloveniji nam druge podrobnosti o čitalnici v Kropi doslej niso znane.

Čeprav je bilo delovanje čitalnice v Radovljici omejeno v smislu družabnega središča (kazine), ne pa poznejših slovenskih čitalnic iz druge polovice 19. stoletja, je bila nedvomno središče kulturnega in političnega življenja radovljiških uradnikov, meščanov in uglednih okoličanov. V čitalnico je pristopilo 33 članov, med katerimi so bili najbolj dejavni državni uradniki in nekateri radovljiški trgovci. Razen uradnikov Luke Rabiča in Alojza Magušarja so bili člani radovljiške čitalnice vsi ostali državni uradniki. Posebej dejavni so bili: Ignacij Guzelj, okrajni sodnik v Radovljici, Eusebius Rizzi, načelnik začasno združenega okrajnega deželnoknežjega komisariata Radovljica in Bled, okrajni zdravnik dr. Albin Zoff ter uradniki Moriz del Negro, Franc Wagner in Jožef Žurga. Od meščanov so bili med člani: grof Vincencij Thurn-Valsassina, posestnika in trgovca Franc Serafin in Jernej Hudovernik, trgovec Friderik Homan in nekateri duhovniki, med katerimi je bil za slovanski in slovenski prerod najbolj vnet Lovro Pintar (1814-1875), župnik na Breznici, politik in umni sadjar. V radovljiški čitalnici je uradnike in domačine trikrat tedensko poučeval slovenski jezik, da bi se le-ti znali v lepi slovenščini pogovarjati tudi o zahtevnejših zadevah. Skupaj z duhovniki in učitelji A. Klemenom, J. Potočnikom in J. Šolarjem je bil L. Pintar tudi domači vzgojitelj otrok grofa Thurna, ki so vsi tekoče govorili slovensko. Člani radovljiške čitalnice so bili tudi ugledni ljudje iz okolice: blejski gozdar Hieronim Ullrich, poštni mojster Janez Avsenek z Zgornjega Otoka, kamnogoriški fužinar Janez Toman ter blejski gostilničar in posestnik Franc Just Prešeren. Franc Just Prešeren je imel v Radovljici v najemu kavarno, ki je bila priljubljeno zbirališče mestnih in okoliških veljakov in razumnikov. Zgodovinar Stane Granda je ugotovil, da je imela radovljiška čitalnica svoje prostore prav v Prešernovi kavarni, čeprav se je okrajni sodnik Ignacij Guzelj spominjal, da so člani čitalnice najeli dva prostora v Hudovernikovi hiši, trgovec Friderik Homan pa je posodil denar za opremo. Na najem prostorov kaže tudi razmeroma visoka članarina, ki naj bi bila namenjena plačevanju naročenih časopisov. Denarni prispevki članov naj bi znašali 40 kr. mesečno, kar je veliko, če vemo, da je letna naročnina za časopis po pošti znašala okoli 2 gld. in 30 kr. Tudi o času nastanka čitalnice ni jasnih poročil, vendar so se v zapisnikih sodnih oblasti, ki so leta 1853 raziskovale njeno delovanje, ohranile trditve njenih članov, da je obstajala že pred letom 1848, medtem ko je Ignacij Guzelj trdil spet drugače. Spominjal se je, da je pobudo za ustanovitev čitalnice maja 1848 dal okrajni komisar Eusebius Rizzi, kar so ljudje z navdušenjem sprejeli. Dr. Granda domneva, da je radovljiški okrajni sodnik zaradi neprijetnega položaja, v katerem se je znašel zaradi sodne preiskave, leta 1853 ime tedaj že umrlega prijatelja nekoliko zlorabil. Razcvet radovljiške čitalnice je po mnenju dr. Grande tesno povezan z delovanjem Ignacija Guzelja, ki je 11. aprila 1848 prišel v Radovljico iz Novega mesta. Okrajni sodnik Guzelj je iz Novega mesta prinesel zelo dobre izkušnje o delovanju tamkajšnje čitalnice, saj so novomeški amaterski igralci, večinoma iz vrst državnih uradnikov, 6. in 9. januarja 1848 prvi na Slovenskem uprizorili Linhartovo komedijo Veseli dan ali Matiček se ženi.11

O Guzeljevi vlogi pri delovanju radovljiške čitalnice, o času njenega nastanka in o stavbi, v kateri je delovala, nam veliko pove opis tedanjih razmer v Malovi Zgodovini slovenskega naroda: “V Radovljici so se narodnjaki iz mesta in bližnje okolice že pred l. 1848 shajali v kavarni “Prešeren”; v istem poslopju so si najeli tudi posebno sobo za svoje bralno društvo. (podčrtal JS) Naravno, da je bilo leta 1848 v tej čitalnici silno živahno, ko je vse bralo in razpravljalo o velikih novih dogodkih. Pozneje je policija hotela iz te nedolžne čitalnice napraviti staremu državnemu redu nevarnejše demokratsko društvo, ki mu je baje predsedoval radovljiški okrajni sodnik Ignacij Guzelj. Očitali so mu, da je časopise, ki so pisali o cesarju, metal v uradu na tla in jih z nogami pomendral. Drugi zopet so vedeli povedati, da je Guzelj mesta v listih, kjer se je omenjalo ime cesarja Ferdinanda javno s figo prevrtal; isto da so počeli tudi njegovi politični prijatelji. Ko je po oktobrski vstaji izdal knez Windischgraetz za uporne Dunajčane proklamacijo, jo je Guzelj v znak simpatij do upornikov raztrgal in sploh govoril zoper dinastijo. Šele pozneje, ko so že odpravili svobodoljubne pridobitve revolucije leta 1848 in je delovala reakcija, je moral radovljiški okrajni glavar priznati, da je večina prebivalstva zoper vladne uredbe. Ob zemljiškoodveznih obravnavah so komisarji večkrat naleteli med kmeti na nenavaden odpor. Pripisovali so ga zopet vplivu Guzelja, ki je baje po oktobrskih dogodkih razburjenim kmetom naravnost pridigal, naj ne plačujejo davkov, ker da je to edino pravo sredstvo, da se zruši vlada. Pa tudi o drugih uradnikih so potem “zvesti Avstrijci” namigavali, da so se v Prešernovi kavarni in Mulijevi gostilni (podčrtal JS) ob revoluciji vedli tako, kakor bi se kot uradniki nikakor ne smeli.”12

Mulejeva gostilna, imenovana tudi gostilna “Pri Sodarici”, se je nahajala v Sodarjevi hiši v Predmestu št. 26 (danes Dralkova hiša, Linhartov trg št. 8). Sredi 19. stoletja je gostilno vodila Marija Mulej, roj. Globočnik, vdova po preminulem posestniku Matiju Muleju. Gostilničarjema Matiju in Mariji Mulej se je 6. aprila 1824 v Sodarjevi hiši rodila hči Josipina, pozneje poročena Hočevar, zaslužna dobrotnica in podpornica slovenskega šolstva.13 Dosti težje kot Mulejevo gostilno je bilo locirati Prešernovo kavarno. V Popisu duš radovljiške župnije je v Radovljici omenjena le ena kavarna, in sicer kavarna Franca Kunstlja v Mestu št. 46 (danes Zagorčeva hiša, Linhartov trg št. 10).14 V letih 1846-61 sta bili lastnici hiše v Mestu št. 46, skupaj s pripadajočim vrtom in dvema parcelama gozda na Jelovici sestri Marija Breton in Lucija Hudovernik. Marija je bila poročena z bankirjem Bretonom iz Trsta, Lucija pa je bila žena radovljiškega trgovca Jerneja Hudovernika, ki je 24. februarja 1861 postal izključni lastnik omenjene nepremičnine.15 Dejstvo, da je bila hiša v Mestu št. 46 v obdobju 1846-61 v lasti družine Hudovernik, potrjuje navedbe članov radovljiške čitalnice, da so se zbirali v Prešernovi kavarni, in da so v istem (Hudovernikovem) poslopju najeli prostore, v katerih je v letih 1848-49 delovalo prvo bralno društvo v Radovljici.

4 Zlom revolucije 1848 in zadnje politično dejanje članov radovljiške čitalnice

Radovljičani so spomladi 1848 ustanovili tudi narodno stražo, ki je štela 67 članov. Vodja narodne straže je bil Vincencij grof Thurn, poročnika sta bila Franc Wagner in Franc Serafin Hudovernik, njegov brat Jernej pa eden od sedmih korporalov. Franc Serafin je bil tudi eden od devetih članov upravnega sveta narodne straže, ki ga je vodil trgovec Friderik Homan. Uradnika Franc Wagner in Jožef Žurga sta kot odposlanca radovljiške narodne straže večkrat odhajala na posvetovanja v Kranj. Po domnevah Staneta Grande, ki se sklicuje na članek, objavljen 13. oktobra 1848 v časopisu Slovenija, je v radovljiški narodni straži vladal narodni duh.16Iz popisa članstva narodne straže je razvidno, da so njeno jedro sestavljali člani radovljiške čitalnice. Bili so izrazito narodno usmerjeni, kar potrjujejo tudi kazenske premestitve nekaterih državnih uradnikov po zlomu revolucionarnega gibanja na Dunaju. Okrajnega sodnika Ignacija Guzelja so sredi februarja 1849 prestavili na Vrhniko, iz Radovljice pa so morali oditi tudi sodni pisar Janez Košir, pisar okrajnega urada Franc Wagner in konceptni praktikant Jožef Žurga. Uradnik Žurga je slovel kot najbolj zagrizen od vseh radovljiških narodnjakov. Zanj so pravili, da je bil leta 1848 “ves divji za slovensko stranko”. Kot zunanji znak pripadnosti slovenski narodni stranki je nosil živordečo čepico in poseben suknjič iz debelega temnorjavega sukna.17 Z odhodom omenjenih uradnikov je usahnilo tudi delovanje radovljiškega bralnega društva. Člani radovljiške čitalnice so tik pred uvedbo represivnih ukrepov s strani avstrijskih oblasti storili pietetno dejanje, ki ga je moč razumeti tudi kot njihovo zadnjo politično akcijo. Uradniki Ignacij Guzelj, Moriz del Negro, Jožef Žurga in Franc Wagner, trgovec Friderik Homan in posestnik Franc Just Prešeren so odšli v Kranj, kjer so se 10. februarja 1849 ob 10. uri dopoldne udeležili pogreba pesnika dr. Franceta Prešerna. Ob slovesu od mrtvega pesnika se je še posebej izkazal Franc Just Prešeren, ki je poravnal pogrebne stroške in prispeval 30 gld. za pesnikov nagrobni spomenik.18

5 Poskus ustanovitve radovljiške čitalnice leta 1862

Dne 26. februarja 1861 je bila s t. i. februarskim patentom razglašena ustava avstrijskega cesarstva, s katero se je Avstriji končalo desetletno obdobje absolutizma, imenovano tudi Bachov absolutizem. Z nastopom ustavne dobe in uvedbo parlamentarnega življenja so se odprle možnosti tudi za kulturnopolitično delovanje Slovencev. V mestih in trgih so ustanavljali slovenska kulturna društva. Prve so bile narodne čitalnice in bralna društva, v katerih se je zlasti v šestdesetih letih 19. stoletja odvijala večina političnega življenja Slovencev. Prve čitalnice so že leta 1861 ustanovili v treh velikih mestih z večinskim slovenskim prebivalstvom: v Trstu, Mariboru in Ljubljani. Do leta 1869 je bilo na vsem slovenskem ozemlju, razen v Beneški Sloveniji in v Prekmurju, ustanovljenih že nad 60 čitalnic z okoli 4000 člani.19 Maja 1862 so kot prvo na Gorenjskem poskušali ustanoviti čitalnico v Radovljici, za kar si je močno prizadeval dr. Lovro Toman, domačin iz Kamne Gorice in takratni odvetnik v Radovljici. Društvena pravila so že predložili deželni vladi v potrditev, vendar čitalnica ni nikoli zaživela. Gotovo ima prav zgodovinarka Majda Žontar, ko kot enega od poglavitnih razlogov za to navaja odhod Lovra Tomana iz Radovljice.20 Leta 1865 je Toman preselil svojo odvetniško pisarno v Ljubljano in vzel s seboj tudi sposobnega pomočnika dr. Ivana Murnika, pravnika in domačina iz Radovljice. Upoštevajoč vlogo, ki jo je Murnik imel v slovenski kulturni in politični zgodovini v drugi polovici 19. stoletja, lahko z gotovostjo ugotovimo, da je imel njegov odhod za Radovljico vsaj tako negativne posledice kot Tomanov. Poznejši cesarski svetnik Ivan Murnik domačega mesta ni pozabil. V letih 1895-96 je bil eden od pobudnikov gradnje za tiste čase sodobnega gasilskega doma, za katerega je daroval 200 gld. Ko je bil novi dom dokončan, je bil Murnik med častnimi gosti in govorniki na slavnostnem banketu, ki so ga 30. avgusta 1896 priredili v Klinarjevi gostilni.21 Ker po Tomanovem in Murnikovem odhodu v Ljubljano ni bilo organizatorja, ki bi bil sposoben narodno zavedne meščane združiti v kulturno društvo, je Radovljica padla v kulturno mrtvilo, ki je trajalo skoraj tri desetletja.

6 Bralni društvi v Kropi

V času, ko je v Radovljici vladalo kulturno mrtvilo, so leta 1878 v Kropi med prvimi na Gorenjskem začeli ustanavljati bralno društvo. Ob pripravah na ustanovitev društva je prišlo do spora med člani ustanovnega odbora, zato sta v Kropi nastali dve bralni društvi s popolnoma enakimi cilji. Dne 31. marca 1878 so na pobudo zapisovalca ljudskih pesmi Matije Kokalja in nekaterih vplivnih Kroparjev in Kamnogoričanov ustanovili čitalnico v Kropi. Kroparski fužinar in kovaški podjetnik Fortunat Warl (1818-1899) iz Krope je v pismu svojemu sinu Tomažu takole opisal takratne razmere: “Matija Kokal je bil zdaj dva meseca v Kropi in je toliko napravil, da bomo imeli čitalnico; ravno danes je prišlo dovoljenje deželne vlade. Kolovodje so Matija Kokal, Janez in Ignac Zupan v Kropi, Adolf pl. Kapus, Tomaž Šušteršič in Mihel Pesjak v Kamnigorici in se bo imenovala Čitalnica v Kropi in Kamnigorici. Janez Zupan bo dal dve sobi eno leto brezplačno; če se bo držalo bomo videli pozneje.”22 Sedež čitalnice je bil v hiši št. 6 (p. d. pri Bevcu, danes Kropa št. 81), njen prvi predsednik pa je postal Ignac Zupan ml. (1853-1915). Med člani sta bila tudi Kroparja, ki sta v tistem času prebivala na Dunaju: Peter Novak in Radivoj Poznik, ki je ob ustanovitvi čitalnice daroval 5 gld. Pristopnina je znašala 50 kr., članarina pa 25 kr. mesečno. Zaradi težkih gospodarskih razmer in političnih nesoglasij je začelo navdušenje članstva hitro usihati. Ob ustanovitvi je imela čitalnica 74 članov, naslednje leto jih je štela le še 35, tretje leto 17, četrto leto 10, peto in šesto leto obstoja pa je s svojimi šestimi člani le še životarila. Maja 1878 je bilo v Kropi ustanovljeno bralno društvo Sloga, ki ga je vodil učitelj Marko Kovšca. V društvo se je takoj včlanilo 66 članov, večinoma Kroparjev iz srednjega družbenega sloja. Bralno društvo Sloga je imelo svoje prostore v gostilni “Pri Matevžku” (Kropa št. 72, danes Kropa št. 27) in je slovelo po uspešnem pevskem zboru. Strankarski boji med člani čitalnice in bralnega društva so se tako zaostrili, da je na pobudo vplivnih članov čitalnice leta 1880 okrajno glavarstvo v Radovljici Slogo razpustilo.23 Časopis Slovenski narod je v tistem času večkrat opozarjal na kritične razmere na Gorenjskem, vendar tudi pozivi, naj se kroparski bralni društvi združita v dobro slovenske narodne politike, niso zalegli. Februarja 1885 je bila v istem časopisu Radovljica izpostavljena kot kraj, kjer ni niti enega narodnega društva in “kjer nosijo še vedno zvonec nemčurji”. Marca 1885 so v Slovenskem narodu zopet opozorili radovljiške izobražence, da ne poznajo dolžnosti do svojega naroda, Leščanom in Brezničanom pa so očitali, da v svojih krajih še niso ustanovili čitalnic. Omenjena opozorila so bila del obširne akcije, ki jo je časopis Slovenski narod sprožil 21. januarja 1885 in je imela za cilj pospešitev ustanavljanja bralnih društev in čitalnic tudi po manjših slovenskih krajih. V uvodniku z naslovom “Snujmo bralna društva” so zapisali, da bralnih društev in čitalnic ne bi smeli pogrešati v nobeni večji župniji, za njihovo nastajanje pa bi morali skrbeti učitelji in duhovniki.24 Na medijski izziv časopisa Slovenski narod se je na radovljiškem območju hitreje odzvala politično bolje organizirana katoliška stran, kar se je po letu 1885 odrazilo v ponovnem naraščanju števila naročnikov Mohorjevih knjig, v delovanju župnijskih knjižnic in ustanavljanju novih kulturnih društev.

7 Naročniki Mohorjevih knjig v obdobju 1861-1900 in katoliška izobraževalna društva

Od leta 1861 je Družba sv. Mohorja v Celovcu vsako leto izdala 3 do 7 knjig, med katerimi sta bili vedno dve obvezni knjigi: Mohorjev koledar in Slovenske večernice. Članstvo Mohorjeve družbe je izjemno hitro naraščalo, kar se da spremljati iz seznamov naročnikov oz. članov Družbe, ki jih je vseboval vsak Mohorjev koledar. Do sedemdesetih let 19. stoletja je bil ta seznam enoten, nato pa je bil deljen na letne naročnike in na “dosmrtne društvene ude”. Tudi v Radovljici in okolici so se mohorjevke dobro prijele in so v drugi polovici 19. stoletja predstavljale osnovo za marsikatero osebno, društveno ali župnijsko knjižnico na omenjenem območju. Za boljšo predstavo sem s številkami prikazal naraščanje članstva v ljubljanski škofiji (kratica: LŠ) in v radovljiški dekaniji (kratica: RD) ter odstotek članov iz radovljiške dekanije v ljubljanski škofiji:25

Odstotek članov Družbe sv. Mohorja iz radovljiške dekanije v primerjavi s članstvom v vsej ljubljanski škofiji se je povprečno gibal med 8 in 9 %. V ljubljanski škofiji je članstvo stalno naraščalo, medtem ko je v radovljiški dekaniji od leta 1875 do 1885 stagniralo oziroma upadalo, nato pa je do konca stoletja spet naraščalo. Natančnejši pregled seznamov naročnikov Mohorjevih knjig pokaže, da je rast članstva dosegla svoj vrh leta 1876, ko je bilo v radovljiški dekaniji 922 naročnikov, od tega 20 dosmrtnih. V župnijah, ki ležijo na območju današnje občine Radovljica, je bilo leta 1876 skupaj 267 naročnikov Mohorjevih knjig, in sicer: v župniji Begunje 52 naročnikov, v župniji Lesce 27, v župniji Radovljica 29, v župniji Mošnje 34, v župniji Dobrava 4, v župniji Ovsiše 9, v župniji Kamna Gorica 51, v župniji Kropa 39 in v župniji Ljubno 22 naročnikov. Po letu 1876 je pričelo število naročnikov na radovljiškem območju upadati. Negativno gibanje se je nadaljevalo vse do leta 1885, nato pa je začelo stanje izboljševati in konec osemdesetih let je bilo že tako kot leta 1876. V devetdesetih letih 19. stoletja je začelo število naročnikov strmo naraščati in se je do konca stoletja podvojilo. Za radovljiško območje je bil značilen presenetljivo visok delež žensk med članstvom Mohorjeve družbe – v župnijah Radovljica in Begunje ter v sosednji brezniški župniji je bilo naročnic celo več kot naročnikov. Po podatkih iz leta 1876 je bilo ženskih naročnic kar 46 % od vseh naročnikov Mohorjevih knjig na obravnavanem območju. Poleg zasebnih naročnikov in naročnic zasledimo med udi Mohorjeve družbe tudi šole in knjižnice. Na seznamih naročnikov Mohorjevih knjig se knjižnica v Radovljici prvič pojavi leta 1872 kot Radoliška knjižnica, nato pa se pojavlja kot Farna knjižnica. Leta 1885 najdemo v spisku naročnikov tudi knjižnico v Begunjah (vpisana je kot Farna knjižnica). V vseh župnijah na območju, ki ga danes obsega občina Radovljica, so bili med naročniki duhovniki in učitelji oz. šole. Iz imen in priimkov ostalih lahko razberemo, da je bila v tedanjem radovljiškem okraju večina naročnikov Mohorjevih knjig kmečkega stanu. To ne preseneča, saj je Družba sv. Mohorja, ki jo je vodila slovenska duhovščina, še posebej uspešno delovala na področju ljudske prosvete med slovenskimi kmeti in posredovala slovensko tiskano besedo tudi v najbolj oddaljene kmečke domove.26

V devetdesetih letih 19. stoletja so katoliški krogi pod vodstvom dr. Janeza Evangelista Kreka usmerili svoje kulturno in prosvetno delovanje tudi med slovensko delavstvo. Kot prvo na Gorenjskem so leta 1897 ustanovili Delavsko katoliško prosvetno društvo v Kropi, ki mu je maja 1898 sledilo sorodno Izobraževalno, bralno in pevsko društvo v Kamni Gorici. Katoliška izobraževalna društva so na radovljiškem območju ustanavljali predvsem v prvem desetletju 20. stoletja: leta 1900 na Dobravi pri Kropi in v Kamni Gorici, 1901 v Radovljici, 1907 v Mošnjah, 1908 na Brezjah in v Ljubnem, 1909 v Podnartu in 1910 v Begunjah. Čeprav so omenjena društva nagovarjala tudi inteligenco, se učitelji vanje večinoma niso vključevali, tako da so kot aktivni voditelji v glavnem delovali le duhovniki. Katoliška izobraževalna društva so postopoma začela postavljati ljudske ali prosvetne domove in vsa so imela svoje knjižnice. Omenjene knjižnice so izšle iz že prej obstoječih župnijskih knjižnic, ki so v skladu s povečanim obsegom delovanja katoliških prosvetnih društev pridobivale novo knjižno gradivo in opremo. V Radovljici in na Bledu je delovala tudi šolska narodnoobrambna organizacija Družba sv. Cirila in Metoda. V okviru njene radovljiške podružnice je deloval znameniti “Pipčarski klub”, leta 1906 pa so člani družbe ustanovili bralno društvo na Zgoši pri Begunjah.27

8 Nastajanje knjižnic v okviru kulturnih društev

Delovanje kulturnih in telovadnih ter planinskega društva na radovljiškem območju je podrobno opisala Majda Žontar v svojem prispevku v Radovljiškem zborniku 1992. Iz njene razprave je razvidno, da so Radovljičani po treh desetletjih kulturnega mrtvila leta 1890 končno ustanovili svoje prvo kulturno društvo. To je bilo Slovensko pevsko društvo Triglav, ki se je leta 1897 preimenovalo v Pevsko in bralno društvo Triglav. V društvenih pravilih, ki so jih podpisali predsednik Matej Kosmač in odborniki dr. Janko Vilfan, Franjo Mulej in Ivan Babič, je bilo zapisano, da je poleg petja namen društva tudi skrb za splošno izobrazbo članstva, ki naj jo društvo doseže z ustanovitvijo knjižnice, prirejanjem gledaliških predstav, pevskimi vajami in nastopi. Da je knjižnica v nekakšni, verjetno skromnejši obliki res delovala, dokazuje imenovanje odbornikov društva, ki so bili izvoljeni na občnem zboru leta 1900. Za predsednika društva je bil izvoljen radovljiški župan in liberalni politik dr. Janko Vilfan, za podpredsednika Alojz Žebre, za tajnika Franc Čebulj, blagajnik je bil lekarnar Hugo Roblek, knjižničar Josip Pavlin in namestnik Vinko Resman.28 Jožef oz. Josip Pavlin, rojen 6. marca 1875 v Naklem, je bil učenec, prijatelj in pomočnik radovljiškega podobarja Janeza Vurnika ml. V Radovljici je skupaj z mojstrom Vurnikom izdelal vodnjak – spomenik Josipini Hočevarjevi (1908). Pavlin je izklesal figuro šolarja, ki drži knjigo in portret radovljiške dobrotnice. Po Vurnikovi smrti leta 1911 je Pavlin prevzel njegovo podobarsko delavnico, a jo je žal vodil samo tri leta, saj je že 30. avgusta 1914 padel kot avstrijski vojak v Galiciji.29 Jožef Pavlin je bil že kot podobarski vajenec dejaven v radovljiškem društvenem in družabnem življenju, kar dokazuje tudi njegovo aktivno članstvo v prostovoljnem gasilskem društvu v letih 1895-96. Redni člani društva so bili tudi ostali pomočniki iz Vurnikove podobarske delavnice: Ivan Kelhar, Anton Mali, Jožef Pintar in Alojzij Vengar, ki so “vestno in neomajno” izpolnjevali “vse službene in društvene dolžnosti” in jih je radovljiškim gasilcem lahko zavidalo “vsako tovariško društvo”.30 Bralno društvo v Radovljici je sodelovalo tudi z drugimi sorodnimi organizacijami v radovljiškem okraju. Dne 8. decembra 1900 so člani društva skupaj z Učiteljskim društvom za radovljiški okraj in Pevskim društvom na Bledu priredili proslavo in koncert ob 100. obletnici Prešernovega rojstva. Izkupiček od prireditve so namenili v korist načrtovane postavitve pesnikovega spomenika.31

Politična nesoglasja, ki so pretresala slovensko družbo na začetku 20. stoletja, niso prizanesla Pevskemu in bralnemu društvu Triglav. Zaostrila so se nasprotja med liberalci in socialnimi demokrati, ki so imeli podporo med delavskim članstvom iz Lesc, Predtrga in Otoka. Majhna socialnodemokratska skupina ni zmogla toliko finančnih sredstev in politične moči, da bi lahko tekmovala z močnejšimi liberalci, zato je njena dejavnost kmalu ugasnila. Večji del liberalno usmerjenega članstva je pod vodstvom dr. Vilfana izstopil iz Pevskega in bralnega društva Triglav in leta 1902 ustanovil Zabavni klub v Radovljici. Med odborniki kluba sta bila tudi pisca prispevkov o zgodovini Radovljice in okolice Michelangelo Zois in dr. Rudolf Andrejka. Zabavni klub je bil edino bralno društvo na Kranjskem, v katerega so bili poleg Slovencev včlanjeni tudi nekateri Nemci iz Radovljice. Društvo je organiziralo izlete, predavanja, veselice in različne prireditve, od katerih je treba omeniti prireditev ob 150. obletnici rojstva Antona Tomaža Linharta. Člani društva so 16. decembra 1905 organizirali predavanje o znamenitem rojaku in pripravili veselico v stari šoli. Radovljiški ljubitelji gledališča so zaigrali Županovo Micko, odbornik Valentin Žun pa je imel slavnostni govor, v katerem se je zavzel, da bi že poleti naslednjega leta postavili spominsko ploščo na Linhartovi rojstni hiši.32

Predsednik bralnega društva Triglav je leta 1902 postal Ivan Šlibar, ki se leta 1903 omenja kot odbornik in knjižničar, za njegovega namestnika pa je bil imenovan Franc Nosan. Člani društva so 31. decembra 1904 v prostorih hotela Bastl pripravili silvestrovanje s kulturnim programom. Uprizorili so veseloigri Plavaj ali utoni in Vaški skopuh, nato pa je “slavna radovljiška godba na lok” zaigrala za ples. Čisti dohodek od silvestrovanja so namenili za društveno knjižnico.33 Prizadevna dejavnost članov in podpornikov bralnega društva in denarni prispevki, ki so jih pridobili s prireditvami in darovi, so postopoma omogočili nov, prelomen korak v razvoju knjižničarske dejavnosti na radovljiškem območju. Bralno društvo Triglav je leta 1906 v Radovljici odprlo javno ljudsko knjižnico, v katero se je vpisalo kar precej bralcev. Dopisnik liberalnega lista Gorenjec je 16. marca 1907 poročal, da se v knjižnici vsak teden izposodi do 70 knjig in izrazil veselje, ker “knjige prav pridno prebirajo tudi kmetski ljudje iz bližnje in daljnje okolice”. Knjižnica se je že ob nastanku otepala s pomanjkanjem materialnih sredstev za vzdrževanje in nakup knjižnega gradiva in opreme. Slovenska Matica je društvu podarila knjige v vrednosti več kot 60 K, pomagali so si tudi z ostalimi darovi in izkupičkom od prireditev radovljiških narodnih društev. Tako so 15. avgusta 1907 priredili veliko vrtno veselico, na kateri so uprizorili Jurčičevo igro Rokovnjači. Celoten izkupiček od omenjene veselice so namenili v korist knjižnice.34 Radovljičanka Milena Vengar Sartori se spominja, da je imela prva radovljiška javna knjižnica svoje prostore v pritličju graščine (v današnjih pisarnah Glasbene šole Radovljica), knjige pa je izposojal nadučitelj Ivan Šega.35

Tekmovanje med bralnim društvom Triglav in Zabavnim klubom se je končalo decembra 1908, ko se je društvo Zabavni klub prostovoljno razšlo z namenom, da se celotno kulturno delovanje v Radovljici združi v enem društvu. Večina članstva se je vključila v novoustanovljeno Slovensko pevsko in bralno društvo Triglav, ki je prizadevno delovalo vse do prve svetovne vojne. Med vojno je dejavnost društva zamrla in se v novi državi Jugoslaviji ni več obnovila.36

9 V znamenju Sokola in Orla

Pobudo na področju društvenih in družabnih dejavnosti sta že pred 1. svetovno vojno začeli prevzemati telovadni društvi Sokol in Orel. Ustanovni zbor radovljiškega Sokola je bil 23. februarja 1908 v gostilni pri Kunstlju. Za starosto je bil izvoljen odvetnik, župan in deželnozborski poslanec dr. Janko Vilfan, društvo pa je že kmalu po ustanovitvi štelo 130 članov. Liberalno usmerjenim Sokolom je nemudoma sledila katoliška stran in na pobudo župnika in dekana Janeza Novaka še isto leto ustanovila telovadni odsek društva Orel. Poglavitne dejavnosti obeh društev so bile telovadba, organiziranje izletov, obiski sorodnih društev in sodelovanje na društvenih prireditvah. Prvo odmevnejše dejanje radovljiških sokolov je bila prireditev ob razvitju društvenega prapora 10. in 11. julija 1909. Zbrali so se telovadci in zastopniki iz skoraj vseh slovenskih sokolskih društev, sokoli iz Trsta, Gorice in Prvačine ter predstavniki hrvaških in čeških sokolskih društev – skupaj okoli 500 sokolov. Popoldne je bil na občinskem travniku veliki telovadni nastop, ki je navdušil številne domače in tuje obiskovalce. Radovljiški orli niso imeli tako močne telovadne vrste kot sokoli, vendar so se že od vsega začetka vključevali v različna predavanja, ljudske igre in zabavne prireditve. Dekan Novak je imel velike zasluge za izgradnjo Ljudskega doma, poslopja, v katerem imata danes svoje prostore davčni urad in Občina Radovljica. Od ljubljanske proštije je odkupil potrebno zemljo, vendar je dokončanje doma preprečila vojna. Janez Novak ni obupal, večino manjkajočih sredstev je zbral iz svojih dohodkov in nadaljeval z gradnjo. Dom je bil v grobem zgrajen leta 1915, stavbo pa je po Novakovi smrti dokončal župnik Jakob Fatur. Pod pokroviteljstvom katoliške cerkve so v Radovljici poleg orlov delovale še naslednje kulturnoprosvetne organizacije: Prosvetno društvo, dramski, pevski in godbeni odsek, žensko društvo “Gospodinja” in društvo Krščanska šola. Vse omenjene organizacije so leta 1927 v duhu Katoliške akcije združili v nekakšno Matico katoliških izvencerkvenih organizacij, ki je pod vodstvom odbora Matice prosvetnega društva delovala še v prvih letih 2. svetovne vojne.37 Radovljičanka Anica Zaletel se spominja, da je v pritličju Ljudskega doma, tam, kjer je danes ena od pisarn davčnega urada, delovala lepo urejena knjižnica, ki jo je sprva vodil učitelj Vilko Grundner, nato pa do 2. svetovne vojne organist Franc Mihelčič.38

Radovljiški Sokoli so postali dejavnejši po letu 1918 in so postopoma prevzeli pobudo na področju društvenega in družabnega življenja v Radovljici in okolici. Le-to je še posebej zaživelo po 2. oktobru 1921, ko so člani radovljiškega Sokola ob prisotnosti Sokolov z vse Gorenjske in tudi iz Ljubljane slovesno odprli novi Sokolski dom (še danes so v njem telovadnica in prostori Športne zveze Radovljica). Pod vodstvom sposobnega gledališkega organizatorja in režiserja Jakoba Špicarja in ob predanem delu domačih zanesenjakov, še posebej Alojzije Horvat, se je gledališki odsek radovljiškega Sokola povzpel v sam vrh ljubiteljskih gledališč v Sloveniji. V obdobju 1919-33 so priredili 293 samostojnih predstav, pri čemer niso šteli enodejank, zaigranih ob raznih zabavnih večerih.39 Radovljiški Sokoli so skrbeli tudi za branje in izobraževanje svojih članov in podpornikov. V Sokolskem domu so uredili manjšo knjižnico, ki jo je po navedbah g. Bojana Horvata vodila gledališka garderoberka in ljubiteljska igralka Olga Prinčičeva.40

Svojo knjižnico so imeli tudi učitelji, ki so poučevali v radovljiškem okraju. O učiteljski knjižnici zaenkrat ne vemo skoraj ničesar, na njen obstoj je opozorila šele nedavna najdba kovinskega pečatnika z napisom: UČITELJSKA KNJIŽNICA ZA RADOVLJIŠKI OKRAJ.41 V radovljiškem okraju so leta 1932 poleg okrajne učiteljske knjižnice delovale še naslednje knjižnice: 28 šolskih knjižnic za mladino, 3 javne knjižnice za odrasle v šoli, 2 javni knjižnici za odrasle izven šole, 20 knjižnic z učbeniki za revne učence, 18 učiteljskih strokovnih knjižnic v šolah in 33 društvenih knjižnic, skupaj torej 105 knjižnic. V okraju, ki je takrat obsegal ozemlje današnjih občin Radovljica, Bled, Bohinj, Žirovnica, Jesenice in Kranjska Gora, so prevladovale manjše šolske in društvene knjižnice, medtem ko mreža javnih (splošnoizobraževalnih) knjižnic v obdobju pred 2. svetovno vojno še ni bila razvita.42

Nemška okupacija je boleče zarezala v delovanje slovenskih kulturnih in prosvetnih društev. Slovenske knjige so bile prepovedane in le prisebna dejanja odločnih posameznikov so nekatere rešila pred uničenjem. Junija 1941 so štirje mladi Radovljičani na pobudo Ivana Jauševca zbrali knjige iz osebne knjižnice kaplana Jožeta Kunstla, ki so ga Nemci izselili v Srbijo. V zavetju noči so knjige prenesli na radovljiško pokopališče in jih skrili v stolpu kapele sv. Križa, kjer so varno dočakale konec vojne.43

10 Zaključek

Leta 1845 je bilo radovljiškem sodnem okraju 43 naročnikov Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic. Med naročniki so prednjačili duhovniki ( 39,5 %), ki jim sledijo obrtniki (18,6 %), kmečki posestniki (13,9 %) in državni uradniki (9,3 %). Sodni okraj Radovljica je po številu naročnikov Novic v predmarčni dobi zasedal ugledno četrto mesto, takoj za okraji Ljubljana mesto, Ljubljana okolica in Kranj. Leta 1848 se je težišče družbenega dogajanja pri Slovencih postopoma prenašalo iz literature v politiko. Politično življenje se je sprva odvijalo v okviru čitalnic oz. bralnih društev. V Radovljici je so se člani čitalnice zbirali v Prešernovi kavarni, v istem (Hudovernikovem) poslopju so tudi najeli prostore, v katerih je v letih 1848-49 delovalo prvo bralno društvo v Radovljici. S pomočjo denarnih prispevkov so člani bralnega društva plačevali najemnino za prostore in naročnino za časopise. Branje časopisov je sprožalo številne komentarje in besedne dvoboje, v katerih so udeleženci soočali svoja politična stališča. Med člani radovljiškega bralnega društva so bili najbolj dejavni državni uradniki in nekateri radovljiški trgovci, ki so sestavljali tudi jedro radovljiške narodne straže. Bili so izrazito narodno usmerjeni, kar potrjuje udeležba članov radovljiške čitalnice na pogrebu dr. Franceta Prešerna in kazenske premestitve nekaterih državnih uradnikov po zlomu revolucionarnega gibanja na Dunaju.

Odsotnost zavzetih političnih organizatorjev je bila usodna tudi pri neuspešnemu poskusu ustanovitve druge radovljiške čitalnice leta 1862. Ker po odhodu dr. Lovra Tomana in dr. Ivana Murnika v Ljubljano ni bilo organizatorja, ki bi bil sposoben narodno zavedne meščane združiti v kulturno društvo, so sledila skoraj tri desetletja kulturnega mrtvila, ko so z izjemo kratkotrajnega delovanja bralnih društev v Kropi (1878-84) delovale le posamezne župnijske knjižnice. V Kropi so se strankarski boji med člani čitalnice in bralnega društva Sloga tako zaostrili, da je na pobudo vplivnih članov čitalnice leta 1880 okrajno glavarstvo v Radovljici Slogo razpustilo. V politično dogajanje so se v zadnji četrtini 19. stoletja vedno pogosteje in vse bolj dejavno vključevali tiskani mediji v slovenskem jeziku. Prednjačil je časopis Slovenski narod, ki je v tistem času večkrat opozarjal na kritične razmere na Gorenjskem. Omenjeni časopis je 21. januarja 1885 v uvodniku z naslovom “Snujmo bralna društva” sprožil obsežno medijsko akcijo, ki je imela za cilj pospešitev ustanavljanja bralnih društev in čitalnic tudi po manjših slovenskih krajih. Na medijski izziv Slovenskega naroda se je na radovljiškem območju hitreje odzvala politično bolje organizirana katoliška stran, kar se je po letu 1885 odrazilo v ponovnem naraščanju števila naročnikov Mohorjevih knjig, v delovanju župnijskih knjižnic in ustanavljanju novih kulturnih društev.

Po letu 1890 so na radovljiškem območju začeli ustanavljati številna kulturna društva, ki so imela liberalni, katoliški ali socialnodemokratski politični predznak. V okviru omenjenih društev so bile ustanovljene številne manjše knjižnice, leta 1906 pa je Pevsko in bralno društvo Triglav ustanovilo prvo javno ljudska knjižnico v Radovljici. Društvi Sokol in Orel, ki sta pričeli z delovanjem leta 1908, sta po 1. svetovni vojni popolnoma prevzeli pobudo na področju kulturnoprosvetne dejavnosti v mestu in okolici. V obdobju med vojnama so v radovljiškem okraju prevladovale šolske in društvene knjižnice, medtem ko mreža javnih (splošnoizobraževalnih) knjižnic še ni bila razvita. Izjemnega pomena, ki so ga imeli tiskani mediji v slovenskem jeziku za kulturno in politično življenje Slovencev, so se dobro zavedale tudi okupacijske oblasti med 2. svetovno vojno. Slovenske knjige in časopise so prepovedali in jih uničevali, del so jih pred uničenjem rešili prisebni posamezniki.

Mag. Jure SINOBAD

Opombe

1 Anderson, B. (1998). Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 43-46.
2 Sinobad, J. (2000). Branje, bralna društva, čitalnice in knjižnice na radovljiškem območju od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Radovljiški zbornik 2000, 234-247.
3 Anderson, B. (1998). Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 47-57.
4 Vogrinc, J. (1998). Zamišljene skupnosti danes. Spremna beseda v: Anderson, B. Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 182-183.
5 Rozman, F. (1970). Socialna struktura naročnikov “Novic” v letu 1845. Zgodovinski časopis 24(1), 81-90.
6 Sinobad, J. (1999). Dežela: Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Radovljica: samozaložba,
7 Apih, J. (1888). Slovenci in 1848. leto. Ljubljana: Matica slovenska, 138.
8 Mal, J. (1993). Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 670. Glej tudi besedilo pod opombo št. 17! – Granda, S. (1995). Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 141-174.
9 Slovenija, 13. 10. 1848.
10 Slovenija, 26. 9. 1848. – Granda, S. (1995). Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995, Radovljica: Občina Radovljica, 150.
11 Granda, S. (1995). Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 142, 149-150.
12 Mal, J. (1993). Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 670.
13 Sinobad, J. (1999). Dežela: Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Radovljica: samozaložba, 154, 213, 277 in 297, ilustr. – Granda, S. (1995). Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 143, ilustr.
14 Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Status animarum župnije Radovljica 1830.
15 Arhiv Republike Slovenije, Stadt Gült Radmannsdorf, II. knjiga, Post. No. 134, fol. 1162-1167. – Hudovernik S. M. E. (1937). Einige Notizen aus der Chronik der Familie Hudovernik. Originalni rokopis hrani Anica Zaletel iz Radovljice, Gorenjska cesta 8.
16 Granda, S. (1995). Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 150-152. – Slovenija, 13. 10. 1848.
17 Mal, J. (1993). Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 671.
18 Granda, S. (1995). Radovljica v letu 1848. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 170. – Gspan, A. (1933-53) France (Just) Prešeren, Slovenski biografski leksikon, II. knjiga, 516. – Mal, J. (1993). Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 671. – Pesnikova sestra Lenka Prešeren se je spominjala, da je Franc Just Prešeren za mrtvega pesnika plačal “veliki kondukt” in poskrbel za “pogrebne bakle in še sicer za pogrebne stvari”. Glej: Kidrič, F. (1950). Prešernov album 1949. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 275.
19 Reisp, B. (1988). Čitalništvo. Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 137-138.
20 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 107.
21 Roblek, H. (1896). Spomenica na leto 1895-1896 v zgodovini gasilnega društva radovljiškega. Sočlanom – gasilcem posvetil načelnik. Radovljica: Hugo Roblek, 45 in 49.
22 Bogožalec, T. (2000). Čitalnica v Kropi, Kropa: tipkopis. Kolegu Toniju Bogožalcu se zahvaljujem, da mi je omogočil uporabo svojih virov o kroparskih bralnih društvih. – Pismo Fortunata Warla se je ohranilo po zaslugi Franca Pesjaka, ki je Warlov osebni arhiv izročil arhivu kroparske žebljarske Zadruge. Od čitalničarjev, omenjenih v pismu F. Warla, je bil Kamnogoričan le Adolf pl. Kapus. Tomaž Šušteršič in Mihael Pesjak sta bila po rodu Kroparja, Mihaelov oče Franc Pesjak se je po poroki z Jožefo Toman leta 1825 iz Krope preselil v Kamno Gorico.
23 Bogožalec, T. (2000). Čitalnica v Kropi, Kropa: tipkopis. – Prim.: Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 107-108.
24 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 107. – Slovenski narod, 21. 1. 1885, 23. 2. 1885 in 12. 3. 1885.
25 Koledar družbe sv. Mohora za navadno (prestopno) leto 1862, 1866, 1869, 1871, 1876, 1881, 1886, 1891, 1896 in 1901. – Rybár, M. (1989). Nastanek in razvoj Družbe sv. Mohorja. Vloga Cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 71-74.
26 Sinobad, J. (1999). Dežela: Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Radovljica: samozaložba, 220-222. – Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1877.
27 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 112-113.
28 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 109. – Gorenjec, 3. 2 1900.
29 Globočnik, D. (1995). Kamnoseška in podobarska delavnica Janeza Vurnika st. in Janeza Vurnika ml. v Radovljici. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 70. – V literaturi sta v rabi obe različici Pavlinovega imena: večinoma se omenja kot Jožef, redkeje kot Josip Pavlin (prim.: Avguštin, C. (1974). Radovljica. Lj., Mb., 19).
30 Roblek, H. (1896). Spomenica na leto 1895-1896 v zgodovini gasilnega društva radovljiškega. Sočlanom – gasilcem posvetil načelnik. Radovljica: Hugo Roblek, 23 in 51.
31 Slovenski narod, 6. 12. 1900.
32 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 110. – Gorenjec, 23. 12. 1905. V citirani številki Gorenjca je natisnjen del govora odbornika Valentina Žuna. – Stara šola se je nahajala v današnji Hrvatovi hiši, Cesta svobode 3.
33 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 110-112. – Gorenjec, 10. 10. 1903 in 24. 12. 1904.
34 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 112. – Gorenjec, 10. 2. 1906, 16. 3. 1907 in 10. 8. 1907.
35 Podatke o prvi radovljiški javni knjižnici je posredovala ga. Milena Vengar Sartori, roj. 1902, stanujoča v Radovljici, Linhartov trg 18. – Ivan Šega je bil v obdobju 1906-20 učitelj v Radovljici, v letih 1910-11 tudi radovljiški šolski upravitelj. Glej: Štekar Vidic, V. (1992). Iz zgodovine osnovne šole v Radovljici. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 95.
36Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 110.
37 Žontar, M. (1992). Delovanje kulturnih in telovadnih društev ter planinskaga društva v Radovljici in na njenem območju do prve svetovne vojne. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 110, 113 in 117. – Dolinar, F. M. (1995). Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 261-263.
38 Podatke o knjižnici v Ljudskem domu je posredovala ga. Anica Zaletel, roj. 1921, stanujoča v Radovljici, Gorenjska cesta 8. – Učitelj Vilko Grundner je prišel v Radovljico leta 1923. Kot učitelj je bil stalno nameščen v obdobju 1924/25-1941, v letih 1936-41 je bil tudi šolski upravitelj. Glej: Štekar Vidic, V. (1992). Iz zgodovine osnovne šole v Radovljici. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 100. – Organist Franc Mihelčič je junija 1941 skupaj s semeniščnikom Darkom Pečnikom (duhovnik od leta 1947) vodil jutranje molitve in nekaj časa celo pokopaval preminule, ker so Nemci župnika Jakoba Faturja 9. junija 1941 izgnali v Srbijo. Glej: Dolinar, F. M. (1995). Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 263-264.
39 Klemenc, A. (1992). Družabno življenje v Radovljici med obema vojnama. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Občina Radovljica, 125-129 in 131.
40 Podatke o sokolski knjižnici je posredoval g. Bojan Horvat, roj. 1929, stanujoč v Radovljici, Cesta svobode 3. Bojan Horvat je sin Alojzije Horvat, zaslužne radovljiške ljubiteljske igralke in knjižničarke (1957-79). – Olga Prinčič je bila mati priznanega zgodovinarja zemljemerstva in kartografije Branka Korošca (1927-1999). Glej: Sinobad, J. (1999). Dežela: Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Radovljica: samozaložba, 155.
41 Ovalni pečatnik premera 25 x 30 mm, namenjen pečatenju v vosek, je našel Franc Potočnik iz Radovljice, Roblekovo naselje 15, ki ga tudi hrani. – Kje je Učiteljska knjižnica za radovljiški okraj imela svoje prostore in koliko časa je delovala, zaenkrat ni znano. Najverjetneje se je nahajala v stavbi na Gorenjski cesti 13 (prej Predmesto 76), v kateri je od leta 1904 do 1972 delovala radovljiška osnovna šola.
42 Seznam knjižnic v Dravski banovini v letu 1932, v: Prosveta (1933), 159.
43 Po pripovedovanju ge. Anice Zaletel, udeleženke omenjenega dogodka, zapisal J. Sinobad.

KNJIŽNICE NA RADOVLJIŠKEM OBMOČJU PO 2. SVETOVNI VOJNI 

Druga svetovna vojna je pomenila boleč rez na poti razvoja naroda, knjige, branja in knjižnic. Po končani vojni je potekala obnova in to tudi na področju knjižničarstva. Kot piše Nada Holynski (1) v prispevku Radovljica v letih po 2. svetovni vojni, je na začetku leta 1946 (28.1.1946) zbor volilcev (KNOO Radovljica) sprejel sklep, da se v trgovskem lokalu Ivana Resmana (na današnji Gorenjski cesti 10), ki je bil še prazen, ustanovi Mestna knjižnica v Radovljici in naprošeni so bili vsi, ki so imeli javne knjige, da jih vrnejo. Mogoče se nam danes izraz javne knjige zdi nenavaden, za tiste čase pa ni bil, saj je označeval lastnino javnih ljudskih knjižnic. Ljudje pa so knjige imeli shranjene doma, da so se tako izognile uničenju v času vojne. V prvih letih po vojni sta za knjižnico skrbela najprej Pavlina Tanko, kasneje pa Ivan Jauševec (2).

Tudi knjižnice v okoliških krajih niso zaostajale za mestno; najkasneje do leta 1950 so začele s svojim delovanjem. O njih, pa tudi o matični knjižnici v Radovljici, piše (3) Rezka Šubic Pleničar v knjigi Splošne knjižnice na blejskem, bohinjskem, radovljiškem območju v drugi polovici dvajsetega stoletja. Popisuje razvoj knjižnic od obdobja, ko je knjižnica pomenila nekaj metrov polic, nekaj knjig in običajno čisto majhno sobo kjerkoli že, samo da je bila, bila pa je skoraj v vsaki vasi, do današnjega razumevanja splošne knjižnice. In na kakšno knjižnico, ki je še ne tako dolgo bila v tej ali oni vasi, smo že skoraj pozabili. In bilo jih je več kot danes, saj so bile v Begunjah, na Brezjah, na Dobravi, v Kamni Gorici, v Kropi, na Lancovem, v Lescah, v Ljubnem, v Mošnjah in v Podnartu. Leta 1964, ob uvedbi matične službe, je vsaka krajevna skupnost imela svojo knjižnico. Pred povezavo v mrežo in po njej so na njihov razvoj vplivale različne okoliščine. Kot lahko preberemo v prispevku (4) Rezke Šubic Pleničar Knjižnica Antona Tomaža Linharta, se je nekaterim knjižnicam krivulja obiska počasi, a vztrajno vzpenjala, nekatere so zamrle, Tako so danes knjižnice v Begunjah, Kropi, Lescah, Ljubnem in na Brezjah. In seveda matična knjižnica v Radovljici.

Prav zanimiva je zgodovina hiše na Gorenjski cesti 27 v Radovljici, ki jo je raziskal mag. Jure Sinobad (5). Hišo, v kateri je danes Knjižnica Antona Tomaža Linharta, je dal zgraditi radovljiški odvetnik dr. Albin Šmajd (Kranj, 25. 2. 1904 – Ljubljana, 1946), zato se je med starejšimi Radovljičani še dandanes drži ime Šmajdova vila. Zemljišče, na katerem stoji hiša, je odvetnik Šmajd dne 27. 3. 1939 odkupil od ljubljanske stolne proštije. Hišo so pričeli graditi že istega leta in jo dokončali v letu 1940. Načrte zanjo je narisal arhitekt Danilo Fürst, roj. v Mariboru, 6. 4. 1912, Plečnikov učenec (diplomiral l. 1935) in po informacijah g. Zvonka Savnika tudi projektant sosednje Šarčeve vile v Radovljici in Kulturnega doma na Bledu. Ker je arhitekt Fürst hišo projektiral komaj štiri leta po zaključku šolanja pri mojstru Plečniku, nosi stavba značilen “plečnikovski” pridih. Le-ta je še posebej viden pri lepo izdelanih vhodnih vratih z letnicama 1939 in 1940. Kljuka na omenjenih vratih je okrašena s Šmajdovim monogramom, celotna hiša pa s skladnim stavbnim okrasjem iz klesanega kamna, lesa in opek. Ob nemški okupaciji Gorenjske 1941 je bil lastnik Albin Šmajd kot visok politik SLS zaprt, nato pa se je umaknil v Ljubljano, kjer je postal eden od vodij protirevolucionarnega tabora. Hiša s pripadajočim zemljiščem je bila na podlagi uredb šefa nemške civilne uprave za zasedena območja Koroške in Kranjske, izdanih 24. 4. 1941 in 8. 5. 1941 na Bledu, zaplenjena. Dne 5. 12. 1941 je bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnina Državnega okrožja Koroška (Reichsgau Kärnten) in dana na razpolago pooblaščencu Reichsfürerja SS, državnemu komisarju za utrjevanje nemštva. Na podlagi kupne pogodbe, izdane v Celovcu, dne 2. 9. 1942, in na Bledu, dne 1. 10. 1942, je dne 9. 10. 1942 stavba prešla v last NSDAP (Nacionalsocialistične delavske stranke Nemčije). Po nemškem porazu in umiku iz Slovenije je bila dne 19. 11. 1945 lastninska pravica ponovno vknjižena na ime dr. Albina Šmajda. Na podlagi dodatne odločbe z dne 8. 12. 1945 je prišla hiša pod začasno upravo, bila leta 1946 od nove ljudske oblasti zaplenjena in dne 17. 12. 1946 vknjižena kot lastnina Federativne ljudske republike Jugoslavije. V tem času so A. Šmajda v Trstu ugrabili pripadniki slovenske tajne policije, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Na podlagi odločbe MLO Radovljica z dne 6. 11. 1948 je bila za Šmajdovo premoženje vknjižena lastninska pravica na ime “Splošno ljudsko premoženje”, stavba z zemljiščem pa dana v upravljanje Mestnemu gostinskemu podjetju v Radovljici. V hiši je od leta 1947 obratovala Restavracija in kavarna Triglav, ki so jo leta 1953 priključili hotelu Grajski dvor. Na podlagi kupne pogodbe z dne 6. 5. 1971 je bila dne 1. 7. 1971 namesto Mestnega gostinskega podjetja Radovljica kot lastnica stavbe (parc. št. 286/8, k. o. Radovljica) in pripadajočega zemljišča (parc. št. 286/1, k. o. Radovljica) vknjižena Občina Radovljica. Knjižnica A. T. Linharta se je v hišo preselila januarja 1972 iz radovljiške graščine, leta 1989 pa je bil po načrtih arhitekta Marka Smrekarja k obstoječi stavbi dograjen moderen prizidek, ki pa je po dobrem desetletju razširjenega obratovanja že postal premajhen.

Spreminjale pa se niso le stavbe, pač pa tudi knjižnično gradivo. Najprej so bile to knjige in časopisi. Najstarejša knjiga, ki jo hranimo v matični knjižnici v Radovljici, je Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske iz leta 1877. Zanimivi so tudi faksimili, ki jih hrani knjižnica. Med njimi so posebej omembe vredni Deželnopisna karta vojvodine Kranjske Ivana Dizma Grienfelda de Florjančiča; Topografija sodobne vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja; Mali katechismus dr. Martina Lutra; Kuharske bukve Valentina Vodnika; Chatechismus Primoža Trubarja; Celska kronka Ignaca Oražna; Velika pratika za leta 1795, 1796 in 1797 Valentina Vodnika; Popolnoma podvuzhenje za vsse zhebellarje Antona Janše…

Najstarejši časopis, ki ga hranimo v Radovljici, je Zvon, “lepoznanski list”, kot pravi podnaslov, iz leta 1870, sledijo Ljubljanski zvon “leposloven in znanstven list” iz 1884 in 1890; Ljubljanski zvon, “mesečnik za književnost in prosveto” iz leta 1910, 1912, 1913, 1914, 1915, 1917, 1918, 1919, 1924, 1925 in 1928; Planinski vestnik iz leta 1927 in 1928, Ciciban 1945/46 in 1952/53, Obzornik 1951… in tako vse do današnjih dni, ko je v čitalnici matične knjižnice na voljo 163 različnih časopisov in revij za otroke, mladino in odrasle, v slovenskem in drugih jezikih. Časopisi in revije so predvsem namenjeni branju v knjižnici, ob sobotah jih izposojamo tudi na dom. Novi mediji – zapisi na le-teh so se ravno tako uvrstili v knjižnično gradivo: avdiokasete, zgoščenke in na koncu CD-ROM-i. Tako imamo 425 avdiokaset, 1327 zgoščenk in 96 CD-ROM-ov. Temeljna zaloga, kot temu rečemo knjižničarji, se je večala, v desetih letih se je povečala za nekaj manj kot 30 % in presega 57.500 enot.

Povečala se je tudi izposoja gradiva. V desetih letih se je podvojila, kar pomeni 95 % rast oz. 84.785 izposojenih enot leta 1989 in 165.314 izposojenih enot leta 1999. Najbolj se je izposoja povečala v matični enoti v Radovljici (135 % rast oz. 62.387 izposojenih enot leta 1989 in 146.720 izposojenih enot leta 1999). Tako pa ni bilo v vseh enotah – ponekod je ostala bolj ali manj nespremenjena (Kropa), drugje vztrajno pada (Brezje, Lesce), v Podnartu pa je knjižnica dokončno zaprla svoja vrata. Pri nekaterih enotah (Begunje, Ljubno) pa je razveseljiva ponovna rast po vmesnem padcu. Tudi to je razlog, da se vrata knjižnic ne zaprejo takoj, ko se krivulja obrne navzdol, ampak šele takrat, ko res ni več upanja.

Tudi obisk v knjižnici je močno porasel. Skozi vrata knjižnice je iz tega ali onega razloga, vsi razlogi pa so vezani na gradivo in prireditve, leta 1999 vstopilo 70.372 obiskovalcev. Največ jih je bilo v matični enoti v Radovljici, kar 58.504 ali 83 % vseh obiskovalcev. To je razumljivo, saj je matična enota odprta ves dan, vse dni v tednu razen nedelje, ima večjo izbiro, predvsem pa ima gradivo, ki ga manjše enote nimajo – časopise in revije, zgoščenke, avdiokasete, CD- ROM-e, možnost dostopa do interneta, čitalnico in številne prireditve.

Splošnoizobraževalne knjižnice, tako se strokovno imenuje vrsta knjižnic, kamor spadamo, so namenjene vsem prebivalcem. Še posebno vlogo imajo v otrokovem širjenju znanja, predvsem pri odkrivanju, kje in kako priti samostojno do potrebnih informacij. V vrtcu in v šoli obišče knjižnico vsak otrok, saj za to dobro poskrbita vrtec in šola, za obisk v splošnoizobraževalni knjižnici pa naj bi poskrbeli starši. Žal tega vsi starši ne storijo in s tem otroku ne omogočijo pridobivanja dodatnih informacij, odkrivanja lepote knjig… Prav zaradi tega knjižnica sodeluje z vrtci in šolami in vsi otroci obiščejo knjižnico. V šolskem letu 1999 je tako knjižnice v Radovljici, Begunjah, Lescah, Ljubnem, Kropi in na Brezjah obiskalo 919 otrok iz vrtcev, osnovne in srednjih šol. Odraslih obiskovalcev, ki si na organiziran način ogledajo delovanje knjižnic, ni toliko; v letu 1999 jih je bilo 259.

Posebno ponosni smo na kulturni program, ki v matični knjižnici v Radovljici poteka vsako leto, od 1989 dalje, od oktobra do maja in je namenjen tako otrokom kot odraslim. Za odrasle so t. i. torkovi večeri, ki so namenjeni literarnim večerom, predstavitvam knjig, potopisom, glasbenim dogodkom …. in četrtkovo dopoldne vsak tretji četrtek v mesecu, ko predstavimo nove knjige (Slika: večer Janeza Svetine ter četrtkove predstavitve novitet) . Za otroke so rezervirani četrtkovi popoldnevi, ko je vsak četrtek nekaj zanje: lutkovna igrica, pravljična ura, obisk pisatelja in predstavitev otroške knjige, kuhanje brez štedilnika, slikanje na svilo, naravoslovje za najmlajše, joga za otroke, o potapljanju … (Slika otroške prireditve – pravljične urice; knjižničarka Silva Kos pripoveduje pravljico Ane Hafner “Sijoče kraljestvo”.) Vsak mesec v sodelovanju z Galerijo Šivčeva hiša pripravimo tudi razstavo originalne otroške ilustracije, kar pomeni, da nam Galerija Šivčeva hiša iz svoje bogate zbirke ilustracij posodi ilustracijo posameznega avtorja ali avtorice, kustodinja Barbara Boltar napiše za otroke razumljive razlage ilustracij. Razstava je v prvi vrsti namenjena otrokom, knjižnica pa pripravi knjige, kjer se ilustracije tega avtorja ali avtorice še pojavljajo. Poleg rednega programa knjižnica organizira še razstave posameznih šol, vrtcev in skupin in posebno obeleži nekatere dogodke oz. dni, zlasti tiste, ki so namenjeni knjigi (svetovni dan otroške knjige, svetovni dan in slovenski dnevi knjige …).

V prostorih knjižnice potekajo še posamezne delavnice (likovna in lutkovna delavnica za otroke) ter srečanja različnih skupin (reiki, gnostiki, joga, operiranke po operaciji raka na dojki …).

Naloga vsake knjižnice je, da zbira, ureja, hrani in posreduje uporabnikom vse vrste informacij. Del obiskovalcev prihaja zaradi dostopa do informacij preko interneta. Vloga knjižnic se namreč spreminja, čedalje manj je prostor, ki hrani, in čedalje bolj je prostor, ki je komunikativno in informacijsko središče. Take so zahteve uporabnikov. Taka je naloga knjižnice, tak je njen bodoči razvoj. Kakšna bo torej knjižnica kot komunikativno in informacijsko središče, kamor bo prijetno priti, se zadržati malce dlje in najti vse potrebno? Knjižnica za to potrebuje komunikacijsko opremo, vse enote naj bi bile med sabo in s svetom povezane, tako računalniško kot telekomunikacijsko, imele naj bi dovolj računalnikov za uporabnike, dovolj zmogljive vode za dostop do informacij, dovolj prostora, kamor naj bi se usedli, v miru poiskali in prebrali, kar iščejo…Skratka dovolj, kar je mnogo več kot zdaj, tako prostora, gradiva, opreme ter knjižničarjev.

Božena Kolman Finžgar

OPOMBE
1. Nada Holynski, Radovljica v letih po 2. svetovni vojni, v: Radovljiški zbornik 1992, str. 184 in 188.
2. Podatke o prvih izposojevalcih je posredovala ga. Metka Horvat, roj. 1937, stanujoča v Radovljici, Cesta svobode 3.
3. Rezka Šubic Pleničar, Splošne knjižnice na blejskem, bohinjskem, radovljiškem območju v drugi polovici dvajsetega stoletja, Knjižnica Antona Tomaža Linharta, Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, Radovljica 1999.
4. Rezka Šubic Pleničar, Knjižnica Antona Tomaža Linharta, v: Mohorjev koledar 1995, str. 54 – 55.
5. Jure Sinobad, Kratka zgodovina hiše na Gorenjski cesti 27 v Radovljici, tipkopis, Radovljica, avgust 2000.