Deseteronočje
Cestnik, Helena
V romanu se prepletata življenjski zgodbi duhovnika, ki je žensko ljubil bolj kot boga, in njegove prijateljice iz otroštva, uspešne sodnice.
Avtorica Helena Cestnik (profesorica slovenskega jezika in književnosti) piše šele zadnjih nekaj let, potem, ko je pri starosti 41 let zbolela za parkinsonovo boleznijo in rakom. Deseteronočje je njen peti roman, v vseh pa se loteva svojih bolezni.
Po besedah avtorice so vsi motivi v romanu resnični, veliko je zgodb in vpletenih ljudi, ko pa je nekaj zmanjkalo, je svoje v romanu opravila pisateljičina domišljija.
V romanu spremljamo življenje duhovnika, ki se je zaljubil v mlado dekle, izstopil iz božje službe, se poročil in postal oče treh hčerk. Po ločitvi (žena si je našla drugega) lepo skrbi za svoje otroke, a v življenju mu manjka topla ženska dlan.
Istočasno spoznamo življenje duhovnikove prijateljice iz otroštva, s katero se srečata po dolgih petdesetih letih na obletnici zaključka osnovne šole. Po dveh propadlih zakonih živi sama, brez otrok, opravlja zahtevno delo sodnice in prav tako išče smisel življenja, sploh po infarktu, ki ji temeljito spremeni nadaljnje življenje.
Roman nima konca, saj kot pravi avtorica, se take zgodbe ne da zaključiti: ljubezen, ki je in je hkrati ni, nima ne začetka, ne konca, večna je kot tisti, ki jo je ustvaril, in krhko nežno lepa kot metuljeva krila.
Po besedah avtorice so vsi motivi v romanu resnični, veliko je zgodb in vpletenih ljudi, ko pa je nekaj zmanjkalo, je svoje v romanu opravila pisateljičina domišljija.
V romanu spremljamo življenje duhovnika, ki se je zaljubil v mlado dekle, izstopil iz božje službe, se poročil in postal oče treh hčerk. Po ločitvi (žena si je našla drugega) lepo skrbi za svoje otroke, a v življenju mu manjka topla ženska dlan.
Istočasno spoznamo življenje duhovnikove prijateljice iz otroštva, s katero se srečata po dolgih petdesetih letih na obletnici zaključka osnovne šole. Po dveh propadlih zakonih živi sama, brez otrok, opravlja zahtevno delo sodnice in prav tako išče smisel življenja, sploh po infarktu, ki ji temeljito spremeni nadaljnje življenje.
Roman nima konca, saj kot pravi avtorica, se take zgodbe ne da zaključiti: ljubezen, ki je in je hkrati ni, nima ne začetka, ne konca, večna je kot tisti, ki jo je ustvaril, in krhko nežno lepa kot metuljeva krila.
