Ljubezenski roman z napako: nima srečnega konca.

Olga Pega Kunstelj je v slovenski literarni prostor stopila pred nekaj leti z romanom 1+1=4, ki je dokaj avtobiografski in opisuje njeno otroštvo v rejništvu.
Roman Kaj se rima na nič? je, če ga žanrsko opredelimo, ljubezenski roman z napako: nima srečnega konca. Kot se za žanr spodobi, je glavna junakinja Rida lepa, urejena, nekaj čez štiridest (pa skrije kar krepko število svojih let), osamljena, ločena, iščoč idelanega partnerja (pri tem ima visoka načela) do konca svojega (in njegovega) življena … Junaka Bineta sreča na enem izmed hribolazenj (to počne z velikim veseljem in užitkom kar naprej) in že na prvi pogled ne ustreza ravno njenim merilom: malce prehranjen, neurejen, zaflekan … Glavna pomankljivost pa se tudi hitro pokaže: je poročen. Ampak … postane njegova ljubica. In njeno življenje se spremeni v večno čakanje (kdaj bo imel čas zanjo), upanje (kdaj se bo ločil od žene in v popolni harmoniji zaživel z njo), očitke (prekršila je svoja (moralna) načela) in samospraševanje (kaj dela narobe). In tako mine nekaj let, ko junakinja ugotovi, da tako res ne gre, da meče stran svoje življenje, čeprav se njemu zdi, da se imata zelo lepo, in prekine. Ampak ta prekinitev je prekinitev le napol: še kar se srečujeta, skupaj hodita v hribe, si telefonirata, pošiljata e-pošto … Ves čas, nekako dve leti, upa, da se bo zgodil čudež: ugotovil bo, da je ona tista oh in sploh in bosta skupaj. Pa se zgodi le to, da ima on naslednjo ljubico (kako zanimivo: je knjižničarka), zaradi katere se celo loči od žene. Rida doživi živčni zlom, ne more spati, jesti, ves čas v mislih premleva, kako in kaj (kako mi je to lahko naredil?), vrti se v začaranem krogu … Nekako se izvleče iz tega, pa ne popolnoma. Tako mine deseta obletnica prvega srečanja, pa petnajsta …

Božena Kolman Finžgar

nazaj na seznam