Kratke humoristične zgodbe o tipičnih ljubljanskih, verjetno pa ne samo ljubljanskih, likih, podobah, dogodkih dvajsetih let dvajsetega stoletja.

Josip Suhy (1869-1941) je bil pravnik, avsto-ogrski diplomat, pisatelj in prevajalec, ki je gojil feljton, humoresko, memoaro in potopise in objavljal v večini tedanjih slovenskih in jugoslovanskih časopisih. 1924 je izšla njegova tretja knjiga: Ljubljanski tipi, s podnaslovom satirično psihološki obrazi. Naslov in podnaslov povesta že vse: humorističen pristop pri “slikanju” tipičnih ljubljanskih, verjetno pa ne samo ljubljanskih, podob, dogodkov: pijancev, peric, mlekaric, branjevk, kofetaric, pa tudi ostalih prebivalcev, zlasti meščanov. Z današnjega vidika zelo zanimivo branje in to z več vidikov. Eden izmed njih je etnografski, saj nam zgodbice, ki sicer niso nič posebnega, odkrivajo čas, razmere, družbeno in družabno življenje, ves čas pa še spoznavamo oz. prepoznavamo tedanjo Ljubljano in jo, kolikor jo pač lahko, prepoznavamo: ceste, trge, posamezne hiše … Pri tem nam pomagajo tudi razglednice iz tistega časa, ki so na začetku vsakega poglavja. To, kar je resnična vrednost knjige, pa je jezik. Nazorno lahko vidimo, kako se je v teh devetdesetih letih spremenil, kako se v jeziku zrcali čas: veliko je latinskih citatov (latiščina je bila obvezni šolski predemet), antičnih zgodb in primerjav (stvar izobrazbe), nemških izrazov (tudi nemščina je bila šolski predmet, pa še ne tako daleč nazaj je obstajala habsburška monarhija), veliko je srbohrvaških izrazov (komaj smo vstopili v skupno državo Kraljevino SHS), presenetljivo tudi angleških (pa smo mislili, da je to sodoben pojav), celo nekaj francoskih in italjanskih, nekaj besed pa je za zdajšnji čas popolnoma neznanih (opaltar, špecija, karama …), nekatere malce čudne (shrambna pososa za pepel za današnjo žaro), drugačen je besedni red (vpliv nemščine) … Skratka: jezik naš je živ.
Kar nekaj slovenskih knjižnic še hrani ostala njegova dela (Uvod v buddhizem; Staroindijske bajke, basni in pravljice; Bežne slike iz Indije; Spomini Krištofovega Pepčka), dosegljivih je tudi nekaj člankov.

Božena Kolman Finžgar

nazaj na seznam