Avtor opisuje svoja razmišljanja, ki so se mu pojavljala v zvezi z njegovimi raziskavami pogrešanih oseb v Bohinju. Sam pravi: “Usoda je, naključij ni.”

Avtor se spominja svojega prvega prihoda na “mini” planino Zatrep, ki je že več kot 40 let sestavni del njegovega življenja. Pravi, da je to planina za enega samega gospodarja, kjer ni treba tistega, kar ponuja narava za preživetje, deliti z nikomer.
V knjigi opisuje, kako je kupil zapuščeno hišo, jo obnovil in sedaj že vrsto let v njej stalno prebiva.
Kot v svojem prvem romanu Zlati rep se tudi v tej dotika “raubšicanja”, ki je že od nekdaj zakoreninjeno v Bohinjcih. Kot kriminalist je raziskoval umor divjega lovca, domačina z Nomenja, ki se je zgodil leta 1935 in ga leta 2005 tudi razrešil. Prav tako je razrešil izginotje domačinke iz Bohinjske Češnjice.
V svojem delu omenja številne Bohinjce, o nekaterih ima dobro, o drugih slabo mnenje in pravi, da mu domačini radi “klubajo”.
Knjiga je zanimiva predvsem za nas Bohinjce, ki številne nastopajoče v knjigi dobro poznamo.

Saša Jelenc

nazaj na seznam