110 let modrosti Alice Herz Sommer
Stoessinger, Caroline
Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2014
205 strani
biografija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
To je biografija neverjetne ženske in priznane pianistke, judinje, ki je preživela holokavst.
Alice Herz Sommer je bila rojena 1903 leta v Pragi. Njena mladost je bila lepa in povezana z glasbo. Leta 1943 je bila skupaj s sinom, možem in mamo deportirana v koncentracijsko taborišče Terezine, kjer je kot glasbenica imela okrog 100 koncertov.
Kljub težkim razmeram v taborišču ni zgubila volje do življenja, celo druge je bodrila s svojo glasbo. Njen mož in mama nista preživela, sama s sinom pa je dočakala konec vojne. Ker so bili v njenem stanovanju drugi ljudje, se je odločila, da se s sinom preseli v Izrael. Čeprav priznana pianistka, ki je pred vojno imela ogromno samostojnih koncertov, se je tukaj morala preživljati z poučevanjem klavirja. Njen sin se je tudi posvetil glasbi in se je kot priznan čelist preselil v London. Da bi bila bližje njemu, se je preselila tudi sama. Živela je zelo skromno v majhnem najemniškem stanovanju. Kljub prezgodnji sinovi smrti ni zgubila volje do življenja. Do pozne starosti je še vedno vsak dan tri ure igrala klavir. Vse do smrti je ohranila pozitivno naravnanost in vedrino. Z neverjetno hvaležnostjo in modrostjo gleda na vse, kar se ji je v življenju zgodilo. Na koncu knjige najdemo tudi njene življenjske nauke, ki nam povedo, kako izjemna ženska je bila.
Kljub težkim razmeram v taborišču ni zgubila volje do življenja, celo druge je bodrila s svojo glasbo. Njen mož in mama nista preživela, sama s sinom pa je dočakala konec vojne. Ker so bili v njenem stanovanju drugi ljudje, se je odločila, da se s sinom preseli v Izrael. Čeprav priznana pianistka, ki je pred vojno imela ogromno samostojnih koncertov, se je tukaj morala preživljati z poučevanjem klavirja. Njen sin se je tudi posvetil glasbi in se je kot priznan čelist preselil v London. Da bi bila bližje njemu, se je preselila tudi sama. Živela je zelo skromno v majhnem najemniškem stanovanju. Kljub prezgodnji sinovi smrti ni zgubila volje do življenja. Do pozne starosti je še vedno vsak dan tri ure igrala klavir. Vse do smrti je ohranila pozitivno naravnanost in vedrino. Z neverjetno hvaležnostjo in modrostjo gleda na vse, kar se ji je v življenju zgodilo. Na koncu knjige najdemo tudi njene življenjske nauke, ki nam povedo, kako izjemna ženska je bila.