Hidroelektrarna Završnica: od proizvodnje električne energije (1915) do spomenika tehniške dediščine (2015)

Če bi sklepali o vsebini knjige le na podlagi naslova, je knjiga namenjena ljubiteljem tehničnega strokovnega branja. Še en dokaz več, da ni dobro ocenjevati knjige le po naslovu, jo je treba vsaj odpreti in prelistati. Pri tej knjigi bi zagrešili veliko napako, če bi jo le prelistali in ne tudi prebrali, kajti skriva pravo bogastvo podatkov o naši zgodovini – o elektrifikaciji naših krajev. Danes se nam zdi elektrika samoumevna, sto let nazaj, torej ne tako daleč, pa še zdaleč ni bilo tako. Kot nam pove avtor, je bila ideja o elektrifikaciji in pridobivanju električne energije na slovenskem uresničena zelo zgodaj: električna razsvetljava je bila prvič uporabljena že leta 1883 v parnem mlinu v Mariboru. Do izgradnje hidroelektrarne Završnica 1915 je bilo na Slovenskem že 17 elektrarn.
V knjigi lahko sledimo burnim razpravam, povzetim iz člankov tedanjih časopisov, ali je elektrika potrebna ali ne, in ko se zedinijo, da je, kje graditi, kdo, najeti kredite ali ne …, pri izgradnji same hidroelektrarne Završnica pa še o pripravljalnih delih, oddaji del za izgradnjo, političnih razpravah o izrabi vodnih sil, koncesijah … Zelo zanimivo branje, ki pokaže tudi to, da pod soncem ni nič novega: tudi v današnjih časopisih beremo podobne stvari. Domoznanska vrednost knjige je tudi v tem, da natanko popiše gradnjo, kdaj je kakšen kraj dobil elektriko (npr. Bled 22. marca 1915) oz. kako je potekala elektrifikacija posameznega sreza oz. upravnega okraja (npr. Radovljiški srez je bil leta 1939 elektrificiran že 95,87%), za kaj je podeželski odjemalec uporabljal elektriko … Navedeni so številni kraji in deli Gorenjske, veliko zanimivosti, bogato je zlasti slikovno gradivo: članki tedanjih časopisov, načrti, zemljevidi, ceniki, fotografije, razglednice … Vse to prispeva k zanimivemu branju. Avtor nas popelje od začetkov gradnje, preko obdobja med obema vojnama, v obdobje državnih elektrarn (1945-1964) do Savskih elektrarn Ljubljana (1965-2015). Posebej nam prikaže prizadevanja, da hidroelektrarna Završnica ni le zaprla vrata, ampak je postala spomenik tehniške kulture dediščine! In prav posebej nam pokaže ljudi: od tistih na seznamih od skoraj začetkov (npr.: Izkaz uslužbencev Kranjskih deželnih elektrarn, izdan v Lescah, kjer je bil sedež družbe, januarja 1919) pa do danes, do vpilvnih ljudi: inženirjev, vodij, direktorjev … In čisto vsak je pomemben kamenček v celoti hidroelektrarne Završnica. To je knjiga, ki nam bo odstrla še neznano, a zanimivo, vedenje o naših krajih in ljudeh.

Božena Kolman Finžgar

nazaj na seznam