Tujec (Mehičan) o Sloveniji in Slovencih, zlasti Slovenkah.

“Ta knjiga je v večjem delu, med drugimi maloštevilnimi stvarmi, pripoved o neki odpovedi, o srečnem naključju in polomu; je zgodba o odpovedi vsem drugim regijam sveta, vsem zemeljskim kotičkom in vsem pristaniščem v prid ene dežele, enega ozemlja, ene regije – za časovno obdobje, ki za zdaj ostaja odprto.”

Carlos Pascual je Mehičan, novinar. Zanimiva je njegova delitev ljudi na turiste in popotnike: turisti so tisti, ki imajo povratno vozovnico, popotniki pa tisti, ki se za vrnitev odločijo, ali pa tudi ne, na potovanju. Sebe ne prišteva ne med ene in ne med druge: vse življenje se je posvečal temu, da bi si zgradil serijo življenj s stalnim sedežem (vasjo, mestom, četrtjo, ulico …), ki jih je nato raztreščil, zapustil in si poiskal nov sedež. Njegova življenja so trajala različno dolgo – tri mesece, dve ali šest let. Zadnjih osem let živi v Slovenij in kot sam pravi v knjigi: ne bi imel nič proti, če bi bil pokopan na Žalah. V Slovenijo ga je pripeljala radovednost, zadržala in ustalila pa ljubezen. Marsikaj pove o Sloveniji in njenih prebivalcih: predvsem ima veliko ženskih znank in prijateljic, ker so Slovenke bolj odprte kot Slovenci. V njih je nek prastrah, kar jasno kaže motiv Lepe Vide, da jim bodo tujci odpeljali njihove ženske … Skratka zelo zanimiva knjiga, dobro napisana, s pravo merico humorja … za pravi bralni užitek.

Božena Kolman Finžgar

nazaj na seznam