Bakhita (Srečnica) se je rodila ob koncu 18. stoletja v Sudanu, kjer so muslimani trgovali s sužnji. Tudi njo so, staro okoli osem do deset let, ujeli Arabci in jo prodali trgovcem s sužnji. Na svoji suženjski poti je zamenjala tri lastnike. Prvi in drugi lastniki so bili muslimani, ki so s sužnji ravnali kot z živalmi. Žena drugega lastnika in njena mati sta se nekega dne odločili, da bi Bakhita lepše izgledala, če bi bila tetovirana. Tetovatorka jo je pri živem telesu, z britvico, urezala več kot stokrat, rano pa posula s soljo. Zadnji lastnik je bil italijanski konzul, ki se je bojeval za odpravo suženjstva. S pomočjo njega je pripotovala v Italijo, kjer je vstopila v noviciat Kanosijank. Začela se je prva svetovna vojna in Bakhita je pomagala ranjencem in spoznala, da se na vsem svetu dogajajo podobne stvari – trpljenje. Umrla je v Italiji, pokopali so jo v grobnico njenih prijateljev, po beatifikaciji pa so njene posmrtna ostanke prekopali. Svoj materni jezik je pozabila in pozabila tudi vasico, kjer je bila rojena. Vedno pa se je spominjala svoje matere, očeta, bratov, sester, najboljše prijateljice Bani in male Mimini, ki jo je varovala. Le-ti so jo opogumljali na njeni življenjski poti, poti trpljenja.

nazaj na seznam