Ne pozabite, da hodimo nad peklom in gledamo cvetje.

Detektivski roman se začne zelo tipično, v odročni a idilični alpski vasici se zgodi umor, vaščani najdejo moškega brez oči. Na kraj zločina prihiti, prav tako stereotipna, naveličana inšpektorica Teresa, kmalu za njo pa se, na svoj prvi delovni dan, prikaže še njen mlajši pomočnik Massimo. Zgodba bi se lahko nadaljevala plehko in stereotipno, a se križa s spomini na sirotišnico, ki je pred nekaj desetletji delovala na tem območju. Kaj kmalu se pojavijo še druge žrtve in izkaže se, da storilec pravzaprav ne želi ubiti svojih »izbrancev«, temveč si prisvoji le njihova čutila, oči, nos, ušesa in kožo. Je storilec res brezčuten morilec, ali pa je divjak, človek, ki pozna le surovo gozdno življenje brez ljubezni in človeških stikov?

Vzporedno z iskanjem storilca, spoznavamo tudi temačno plat sirotišnice in resnično zgodbo o učinkih deprivacijskega sindroma, ki jih je izvajal in raziskoval psihoanalitik Rene Spitz. Novorojenčki, ki so se znašli v sirotišnici, so bili deležni le osnovne higiene in hrane, prikrajšani pa so bili za vse človeške stike, dotike in ljubezen.

Sara Klemenčič

nazaj na seznam