V Akilesu beremo zgodbe, ki se v enem dnevu zgodijo trem protagonistom. Zgodbe se prepletajo, saj so vsi trije med seboj povezani na različnih nivojih. Spremljamo anarhističnega Lea, ki je radijski napovedovalec, njegovo punco Deo, ki je študentka Oddelka za duhoslovje, tretji pa je njen profesor komparaktivistike. Situacije so opisane natančno, v zelo bogatem jeziku, ki na delih spominja na poezijo.
Roman je poln posebnosti: nenavadna je vsebina, še bolj poseben pa je jezik romana, saj je zelo bogat, poln besednih figur, asociacij. Branje je zato malenkost bolj zahtevno.
”V tistem trenutku, ko se je izkazalo, da je v Parliamentu vse izgubljeno, se zunaj njega, na Trgu Respublike naenkrat vse kamere usmerijo proti vrzeli med dvema visokima stolpnicama Crknjenega doma iz katerega prisopihajo na prizorišče še tisti, na katere ni nihče ne čakal ne upal, tj. t. i. ‘Vstajnival’!” (str. 246)
”In tudi on sam, Akiles, je stekel – streli nalik, ki zabliska na nebu in je v istem trenutku že zdolaj na zemlji – tako zelo hitro je tekel, da se je zdelo, kot da se je sam Kronos zaustavil, da bi občudoval božansko lepoto njegove tekaške brzine, ki ji ni bilo ne para ne liha.” (str. 289)