Intimna pripoved, spletena med prababico in pravnukom.

Pisatelj Sebastjan Pregelj (1970-), avtor del za mladino in odrasle, je pripovednik v pravem pomenu besede. S štirimi svojimi romani je bil finalist za nagrado kresnik, z romanom Beli konjiček pa je dokazal, da je na prvi pogled lahkotno podajanje snovi moč povzdigniti nad osnovno potrebo po pripovedovanju, ki je v prvi vrsti namenjena osmislitvi preteklih dogodkov, medosebnih razmerij in življenja pripovedovalca nasploh.

Roman je nekakšna kronika odraščanja in življenja med obema vojnama, s poudarkom na vojnih in povojnih časih. Okvirna pripoved srečanj med pravnukom in obnemoglo prababico je prepletena z njenimi spomini, ki so podani kot nekakšna pravljica, na videz lahkotno, a z odpiranjem moralnih in etičnih vprašanj, pravzaprav odločitev, ki so bile tako ali drugače usodne. Čeprav gre za intimno pripoved, pa je pogled na takratne družbenopolitične razmere širši, kolektiven, vendar s pozicije položaja ženske, ki je bila v vojnih časih ob odsotnosti moških zaradi boja ali internacije pripravljena žrtvovati marsikaj, da je ohranila dom in zavarovala svoje otroke.

V množici zgodb, ki poveličujejo človeško upornost in željo po preživetju, je Beli konjiček edinstven zaradi trdno izraženih moralnih načel, ki niso ideološko pogojena, ampak izhajajo iz osnovne človekove solidarnosti, zato boste med branjem zaman iskali enoznačen odgovor, katera stran je prava, saj: »Veš, večinoma smo se bali obojih.«

Barbara Klinar

nazaj na seznam