Dragi Michele je pisemski roman. Mati piše sinu, sin piše sestri, sestra bratovi prijateljici in tako naprej in nazaj. Pripoved pletejo vsi skupaj, s pismi, ki si sledijo kronološko in v cikcaku. Ustvarijo trdno pripovedno mrežo.

Natalia Ginzburg je v svoji pripovedi izjemna – odlikujejo jo preprostost, preciznost in resnicoljubnost. Njen odnos do sveta je podan naravnost, v času in izrazu.
V romanu ni zunanjega pripovedovalca, ki bi razčlenil, razložil, podkrepil vzgibe in motive likov, in se ti zakrivajo in razkrivajo sami. Ravno zaradi manka pripovedne avtoritete, je pripoved nepristranska, verodostojna, resnična.
V Malih vrlinah zbrani eseji, ki so nastajali med letoma 1944 in 1962, so ključni za razumevanje avtorice in njenega celotnega opusa. Njena izkušnja fašizma, ki je nasilno prekinila življenje, kakršno je poznala, najprej z izgnanstvom v zakotje države, potem z mučenjem in brutalno smrtjo moža v političnem zaporu, po kateri je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Odtod razkol z avtoriteto – politično , v obliki fašistične oblasti – ki vodi v nezaupanje do drugih avtoritarnih oblik – vsevednega pripovedovalca, družine, kot jasno definirane celice, šole, starševstva.
Človeško življenje je polno paradoksov, nasprotujočih si impulzov in avtorica nam pokaže, da mogoče ni nujno, da jih skušamo razumeti, kaj šele odpraviti, mogoče je največ, kar lahko storimo, to, da jih prepoznamo, tako na papirju kot v življenju, in jih sprejmemo.
Vsi njeni liki delijo tudi hkratno željo in odpor do banalnosti vsakdanjika. Avtorica je vseskozi na strani življenja; ljubezen do življenja je njena osnovna naravnanost.
Nekoč je rekla: “Pisatelja vidim kot reko, odseva to, kar ga obdaja.” In to je udejanila.

Mednarodno bralstvo je dosegla šele več kot dvajset let po svoji smrti.

En sam nepopisen užitek!

Marta Dobravec

nazaj na seznam