Zgodba se začne, ko Carrie pri sedemintridesetih letih sprejme neverjetno odločitev, da se vrne na teniška igrišča in poskusi ubraniti svoj rekord največ osvojenih grand slamov. Ko je pred šestimi leti zaključila kariero, je bila najboljša igralka na svetu. Presegla je vse možne rekorde in osvojila dvajset turnirjev za grand slam. Skozi celotno kariero je bilo njeno vodilo, da ji pripadajo vse zmage in da nihče ni boljši od nje. Pod očetovim trenerskim vodstvom je namreč žrtvovala vse, da postane najboljša.

Zgodba nas najprej popelje skozi začetke njene teniške kariere in vse do njene sklenitve, ko je bila na vrhuncu. To so leta med 1955 in 1989. V drugem delu se znajdemo v letu 1994. Vrsto let po koncu kariere, ko na odprtem prvenstvu ZDA s tribun opazuje, kako ji bo rekord odvzela neusmiljena, osupljiva britanska teniška igralka Nicki Chan. Za vrnitev na igrišča se odloči kljub temu, da njeno telo ni več tako hitro kot nekoč, in čeprav mora zato požreti ponos in trenirati z moškim, ki mu je nekoč skoraj odprla srce: z Bowom Huntleyjem. Tudi on bi rad namreč še zadnjič dokazal svoje, preden konča teniško kariero. Vrnitev se zdi še težja, ker jo mediji nikoli niso marali in tudi sedaj njeno vrnitev označijo kot napako.

Knjiga se bere odlično in jo lahko preberemo “na dušek”. Kljub temu, da vmes že izgleda, da je zgodba tista tipična ameriška zgodba o uspehu, nas kmalu nekajkrat zapelje v druge smeri. Čeprav se v zgodbi prepletajo čustva in odnosi, je vseeno primerna tudi za moške bralce.

nazaj na seznam