“Bolj si boš želel, da bo hiša lepa, bolj se bom trudil, da taka tudi bo. Le v zidarski posel se mi ne mešaj, saj zidarija ni kurja fizika, temveč je to prekleto komplicirano delo.”

Kurja fizika je zadnji del avtobiografske trilogije Ferija Lainščka. Če bi o Petelinjem jajcu rekli, da je hvalnica rojstvu, je Kurja fizika hvalnica domu. Mala iža na Fujsinem bregu je bila za starša le vmesna postaja na poti k novemu domu. Sanjala sta o hiši s kletjo, krito z opeko in z elektriko. Zato sta morali mama in sestra na delo v Avstrijo. Oče je dopoldan delal na cesti, popoldan pa pomagal zidati. Ferek je bil večino časa sam. Sanjal je o sreči, doživljal prvo ljubezen. Nove hiše se ni veselil, saj se mu je stara zdela dobra, celo živa. Šele ko se je po selitvi vrnil, jo je zagledal v novi luči. Videti je bila manjša, slamnata streha je bila poležana kot sivi starčevski lasje in majhni okni sta ga gledali kot utrujene oči.
Lainšček je v poetično pripoved vnesel kar nekaj narečnih besed, saj se zgodba dogaja na Goričkem. Včasih se nam zazdi, kot bi bilo to na koncu sveta, kjer je vse mogoče. Živali, še posebej maček Ciri, se pogovarja s Ferekom, hiša ima svoje duhove in ob vodi živijo bele žene. S tem se bralec še bolj vživi v malega dečka, ki vedoželjno gleda na svet in včasih razume več, kot si mislita starša.

Silva Kos

nazaj na seznam