Avtor se odloči, da bo prodal hišo, v kateri živi in ga je s svojo izrazito posebnostjo pred dvema desetletjema tako očarala, da jo je kupil, čeprav je bila v precej razpadajočem stanju in je nad njo visela neka senca preteklosti, na katero se takrat ni oziral. Po dvajsetih letih pa mu v roke pride knjiga Adriaana Verhulsta, v kateri omenja svojega očeta Willema, člana SS, svojo družino in hišo, v kateri je živel v svojem otroštvu. To je prav ta hiša, v kateri je živel pisatelj. Hertmansa to tako preseneti in pretrese, da začne raziskovati zgodovino hiše. Roman je tako precej dokumentarne narave, saj se pred nami postopoma razkriva družinska zgodba Verhulstov. Oče Willem je bil član SS, zadolžen za deportacijske sezname za koncentracijska taborišča. Njegovo popolno nasprotje je bila njegova globokoverna protestantska in pacifistična žena Mientje, ki ni prenesla, da mož hodi domov v uniformi, v hiši ni dovolila njegovih skrivnih sestankov in ob pogledu na Hitlerjevo podobo se je zgrozila. Imela sta tri otroke, ki so bili vsi zelo navezani na mamo in niti v odraslosti niso mogli razumeti očetovih odločitev.

V romanu Stefan Hertmans mojstrsko prepleta zgodovinska stvarna dejstva z literariziranimi fragmenti, da se pred nami odstira podoba tistega časa v vsej svoji grozi, ki se je nikakor ne da opravičiti ali razumeti. Vendarle pa je zmagala ljubezen, skrb za družino in sočloveka, kar je utelešeno v Mientje (in kar je uspela prenesti tudi na svoje tri otroke), kar po mojem mnenju prinaša zadoščenje in tolažbo, da sta upanje in človeškost vendarle tista, ki presegata še tako temne čase.

nazaj na seznam