Pripoved Agneze Hachberške, ki se omoži s Friderikom III., zadnjim ortenburškim gospodarjem na Lipniškem gradu

Kneginja Agneza Hachberška se mesec dni po poroki s Friderikom III. Ortenburškim, lastnikom waldenberškega oz. Lipniškega gradu, dvakrat starejšim vdovcem, spominja priprav na poroko v rodnem obdonavskem dvorcu. Čeprav zaljubljena v ljubimca Hansa Ungnada se je na prigovarjanje staršev vdala Friderikovemu snubljenju in bila pripravljena oditi na daljno, odročno Kranjsko, medtem ko so se ji po glavi motala svarila zavistne sestre Grete, češ da se ji bo Friderikova prejšnja, pokojna žena Margarete Teck maščevala in bo Waldenberg zanjo postal »pusti grad«.

Po poroki v radmansdorfski cerkvi in poporočni grajski gostiji Friderik še pred poročno nočjo skrivnostno izgine. Med iskanjem Agneza naleti na moža v kuti in skrivnosten podzemni rov. Ko se Friderik spet nepričakovano pojavi, se ji izpove, da ga preganja spomin na prijateljevo smrt, za katero se čuti krivega, potem pa se z vsemi silami vrže na delo. Agneza občuduje njegovo delo, njegovo znanje, risanje načrtov in sestavljanje novega rudarskega in lovskega reda; vedno bolj ji prirašča k srcu.

Rodi se jima sin Oton. Kmalu po porodu pa Agneza zaloti blodnjavega Friderika v skrivni sobi v rovu, prekritega s pijavkami, in odkrije, da se njenega moža loteva skrivnostna bolezen, zaradi katere ga mučijo nenehni glavoboli in čedalje bolj peša. Ko si Friderik opomore, jahata na celjski grad, kjer Friderika neljubo presenetijo s povabilom v cesarjev novi viteški (zmajski) red. Friderik se boji za svojo samostojnost in svojo družinsko dediščino: Oton je slaboten, prenežen, Friderika je strah, kdo bo prevzel nasledstvo. Zato ga kmalu odpelje na cesarjev dvor za paža in oprodo. Vrne se ves obnemogel in kmalu po vrnitvi umre. Agneza na skrivaj sumi na umor, zato kljub pomislekom privoli v zvezo s Hansom Ungnadom, da bi pred Celjskimi, ki so se z izsiljeno pogodbo polastili Friderikove dediščine, obvarovala vsaj sina, ki ga nosi pod srcem, »kukavičje jajce«, kakor sama pravi. »Spoštovali me bodo le, če se bom tudi sama«.

Pripoved je napisana skozi Agatine oči, polna je mračnih slutenj, preganjavic in strahu pred tem, kaj še pride, nazadnje pa vse to premaga tiha ženska trma in praktična modrost.

H knjigi je Sandi Sitar napisal poučen predgovor o Agnezi Ortenburški in njenih vrstnicah, o Ortenburžanih in Celjskih; tu najdemo tudi pojasnilo o nekaterih odstopanjih, ki si jih kljub siceršnji verodostojnosti s pesniško svobodo privošči pisateljica.

Kdor si želi prebrati še kaj podobnega, naj si prebere Lavtižarjev Lipniški grad pri Radovljici, Na valovih sreče in pogube : kraljica Barbara Celjska Zlatke Rakovec Felserjeve, Danes grofje celjski in nikdar več Anne Wambrechtsamerjeve, Detelovega Velikega grofa (o Ulriku II., zadnjem celjskem grofu) in njegovega Pegama in Lambergarja (o boju za zapuščino celjskih grofov), iz približno istega obdobja pa lahko tudi romaneskno serijo o vojni rož Philippe Gregory (Bela kraljica, Rdeča kraljica, Kraljica rek).

Rudi Meden

nazaj na seznam