







Heleno Koder v knjigi spoznamo kot osebo, ki po svetu hodi z odprtimi očmi in odprtim duhom. Piše o jeziku, literaturi, filmu, umetnosti, filozofiji, o minevanju in smrti. Pri vstopanju v dialog z umetnostjo vedno izhaja iz sebe in svojih občutkov, čustev. V umetnosti najde odgovore na številna vprašanja in jo dojema kot nekaj, kar pomaga živeti.
Njeno pisanje ni ne novinarsko ne literarnokritično, je izjemno osebno. Čeprav so teme esejev zelo raznovrstne, bi kot skupni imenovalec lahko izpostavili ljubezen do umetnosti, lepote in življenja nasploh.
Eseji so razmeroma zahtevno branje; s svojo raznovrstnostjo in obsegom obravnavanih tem od bralca terjajo veliko pozornosti, podprte z intelektualno širino.