Roman je razdeljen na dva dela. Prvi opisuje otroška leta Milene in Zorana, ki se kljub prepovedim in neodobravanju zlasti njenih staršev še naprej družita. Nato pa gredo dekličini starši s svojim nasprotovanjem njunemu prijateljstvu celo tako daleč, da se odločijo za selitev v Avstralijo. Drugi pa se odvija deset let pozneje, ko se glavna junaka med študijem v Ljubljani naključno srečata in njuno prijateljstvo preraste v ljubezen, ki pa je zdaj postavljena pred težko preizkušnjo ideološke omejenosti družbe.

Pisatelj roman začne z opisom življenja romske skupnosti, odnosov med Romi in Slovenci ter problematiziranju nestrpnosti. Pri tem po mojem mnenju nekoliko preveč poseže po stereotipnem prikazovanju tako z vidika civilov, kot Romi imenujejo Slovence (»Ja, ukradejo pa vse, kar jim pride pod roko in kar ni pribito.«, »Mi moramo vse življenje delati, da kaj ustvarimo. Oni pa nič ne delajo, ali samo toliko, da nekako preživijo. Saj jim tudi ni treba, ko pa dobijo podporo in otroške doklade.«), kot tudi s strani Romov (»Med Romi cenijo vaši le tiste, ki znamo igrati in peti. Saj si že slišala, da imamo le muzikantje zlate prste, vsi drugi pa le dolge.«), s čimer nas verjetno nagovarja, naj ne podležemo splošnemu negativnemu mnenju in si prizadevamo za sobivanje različnosti.

Pri branju romana se poleg tega nisem mogla znebiti občutka, da gre na več mestih zgolj za nizanje informacij, ki jih je pisatelj zbral pri raziskovanju teme za roman, zato pripoved mestoma izgubi svojo lirično noto in se bere bolj kot kakšno strokovno delo (»Beseda Rom pomeni človeka v plemenitem pomenu te besede in je sprejeta v veliki večini držav, kjer živijo Romi. Povsod tam, kjer je družba napredna in tolerantna, izpodriva besedo cigan.«, »Rekla sem cigani, ker je to staro ime za Rome.«, »Saj veš, da je kolo naš mednarodni simbol.«).

V oči sta mi padli tudi naslednji stvari. Prva je ljubezen med Mileno in Zoranom, ki je idealizirana in predstavljena dokaj dramatično, njuni pogovori pa so za devetnajstletna zaljubljenca precej izumetničeni in arhaični. Druga pa je lik dobrotnika, ki ves čas bedi nad Zoranom in njegovo družino kot angel varuh, saj deluje nekoliko infantilno in si ga v resničnem življenju težko predstavljamo.

Roman sicer odlikujeta bogat in razumljiv slog ter pripovedna občutljivost. Vidi se, da želi pisatelj z njim prenesti pozitivno sporočilo, da predsodkov ne smemo posploševati in da se »bistvo človeka skriva v njegovem srcu.«

nazaj na seznam